Maskiranje je del vsakdanjega življenja in praznikov, sledimo mu tako s šegami letnega kot tudi življenjskega kroga. S svojo dolgo zgodovino, katere ostanki so se s številnimi prilagoditvami ohranili vse do zdaj, našo preteklost povezuje s prihodnostjo. Razstava predstavlja različne oblike maskiranja s poudarkom na pustni dediščini Slovenije. Na ogled je več kot 120 mask, oprav in rekvizitov iz slovenskih ter zunajevropskih zbirk muzeja.

Človek se že od nekdaj maskira. Maske se v različnih okoljih pojavljajo v celotni človeški zgodovini, zato lahko govorimo o njihovi univerzalni razširjenosti. Njihova vloga in pomen sta se v času spreminjala – lovcu v kameni dobi je maska omogočila krinko, s katero je laže ujel plen, pozneje je maska kot pomemben magični pripomoček postala del ritualnih praks. Pomembno vlogo je imela zlasti ob ritualnih prehodih, ki so spremenili status osebe ali naravnega stanja. Ob zatonu antike je z vzponom krščanstva prvotni pomen ritualnih praks v srednjem veku izgubljal svojo veljavo, maske so sčasoma postale sredstvo za zagotavljanje zabave.

»Človek si želi biti kdaj pa kdaj ›nekdo drug‹.«
Niko Kuret, 1963

Prelomne dogodke v človekovem življenju vse od rojstva do smrti zaznamujejo življenjske šege – ustaljena dejanja in obredi, ki povezujejo različna življenjska obdobja. Pri nekaterih šegah kot ostanek zaščitne funkcije ali zgolj za zabavo nastopajo tudi maskirani liki. Maskiranje je značilno predvsem za  predporočne (dekliščina in fantovščina, vabljenje na poroko) in poročne šege lažna nevesta, zabava svatov), pojavlja pa se tudi ob šegah, ki so delsrednješolskega in višješolskega izobraževanja (brucovanje) ter ob praznovanju 50. rojstnega dne. 

Cerkveni in posvetni prazniki koledarskega leta imajo za posameznika in skupnost poseben pomen. Nekatere letne šege, za katere je bilo značilno maskiranje, so izumrle ali se le delno ohranile (preganjanje pehtre babe), druge so se v prilagojeni oz. spremenjeni obliki ohranile do danes (npr. na martinovo, lucijino, miklavževo, ob božiču, novem letu, sv. treh kraljih pustu) ali so bile iz drugih okolij prinesene v slovenski prostor (noč čarovnic).  

V SEM smo se s pojavom pustnega maskiranja začeli intenzivneje ukvarjati po drugi svetovni vojni, ko smo v muzejske zbirke vključili tudi prve pustne maske in oprave. Glavni poudarek razstave je prav ta - stalno dopolnjujoča se zbirka različnega gradiva (predmetov, fotografij, terenskih zapisov …) vezanega na pustni čas. 

Iz razstavljenega gradiva je mogoče razpoznati bogastvo pustnih šeg v slovenskem okolju, ki se kaže skozi podobnosti in posebnosti pustnih skupin in njihovega delovanja. Ravno podobnosti in posebnosti nosilcem pustnih šeg in tradicij kot tudi okolju, iz katerega prihajajo, zagotavljajo občutek individualne in kolektivne identitete. V pustnem času se vsakdanji svet obrne na glavo, zamenjajo se vloge, narobe postane prav. Zasebni in javni prostori se spremenijo v prostore pustnih zabav, prireditev, rajanj, karnevalov in obhodov tradicionalnih pustnih skupin. Pustovanje ima satirično, zabavno in družbeno vlogo. Odraža se tako v pustnih likih tradicionalnih pustnih skupin kot tudi v sodobnih pustnih likih, ki prikazujejo aktualne družbene, gospodarske in politične razmere. Na razstavi na izbranih primerih predstavljamo sodobno maskiranje v Sloveniji: potek pustnega dogajanja, izkazovanje pripadnosti, kaj je »očem skrito« oz. česa obiskovalci ne vidijo, kaj se dogaja v času razPUSTa ter kakšnim spremembam je mogoče slediti v zadnjih desetletjih. 

Ne spreglejte vabila k sodelovanju na mednarodni konferenci Maskiranje: Od rituala do karnevala.

Razstavo Maske: Od rituala do karnevala je pripravil Slovenski etnografski muzej, zanj Blaž Verbič, direktor. 
Vodja projekta: mag. Adela Pukl
Avtorji zasnove razstave: mag. Anja Jerin, mag. Adela Pukl, Miha Špiček, Blaž Verbič
Kustosi razstave: mag. Anja Jerin, mag. Adela Pukl, Miha Špiček
Besedila: dr. Marko Frelih, mag. Anja Jerin, mag. Adela Pukl, Miha Špiček
Arhitektura razstave in grafično oblikovanje: Rok Poles (Berivka d.o.o.)