Ime predmeta: Četverokotno ralo s kolci, rálo
Material: trd les, železo
Mere: gredelj, d – 170 cm; ročica, v – 78 cm; kozolec, v – 82 cm ; plaz, d – 115 cm; someren lemež, d – 44 cm, š – 27 cm; kolca, š – 90 cm; kolesi, p – 35 cm višina 24 in 25 cm
Izvor: Podvolovljek, Štajerska
Inv. št.: 7800 a, b, c, d
Na ogled: Stalna razstava Med naravo in kulturo
© Slovenski etnografski muzej

Kratek opis: Četverokotno ralo s kolci, iz Podvolovljeka pri Lučah, v rabi še nekaj let po prvi svetovni vojni.  

Podrobnejši opis: Ralo je bilo leta 1957 kupljeno od Jakoba Plaznika, vulgo »pri Riharju« v Podvolovljeku pri Lučah. Ralo, ki zemljo le razriva, drobi in rahlja, so na našem ozemlju poznali že nekaj stoletij pr. Kr., uporabljali pa so ga tudi naši slovanski predniki v času naselitve. Najbolj se je uveljavilo na Štajerskem in Koroškem.  Čeprav je ralo že v 10. in 11. stoletju začel izpodrivati plug, ki je zemljo tudi obračal, se je to ohranilo v gorskih predelih Štajerske in Koroške vse do 20. stoletja. Na koncu je bilo večinoma v drugotni rabi, npr. za izkopavanje krompirja. Rala so povečini izdelovali doma, za plačilo po naročilu tudi revnejši kmetje in preužitkarji.

Za nadaljnje branje:

• Inja Smerdel: Orala, Zbirka Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana 2008.
• Digitalna zbirka Orala
• Plugi v digitalnih zbirkah SEM

Ralo je l. 1957 inventarizirala Fanči Šarf, kustosinja Slovenskega etnografskega muzeja:

• a – »Ralo 'ralo', narejeno iz 1,70 m dolgega gredlja ('gredǝl'), ki je v zadnjem delu raven, na sredi odebeljen, nekoliko zakrivljen navzgor, nato pa spet navzdol. Na zgornjem delu gredlja zadaj je vrezana rimska številka IX. Na sprednjem koncu gredlja je pretaknjena lesena kljuka gredeljnik ('furovž'). V reži gredlja je pretaknjen 82 cm visok kozolec ('kôzelc' tudi 'kôzuc'), spodaj ploščat, nato ovalen. V njem je vdelan lesen vijak ('šrauf'), ki se na vrhu kozolca končuje z glavo, skozi katero je pretaknjena paličasta prečka (cvek). Košček lesa pod vijakom se imenuje 'rebrika'. Plaz ('oplas') je 1,15 m dolg, spredaj oziroma na sredi debelejši, na njem so pribite 'lemeške', spredaj pa nasajen lemež 'raunek', 44 cm dolg, 27 cm širok. Ročica 'ročica' je 78 cm visoka, pretaknjena skozi plaz, na vrhu se končuje v naravno kljuko (držaj). – Prodajalec ni vedel domačih nazivov za sestavne dele. Povedal jih je daljni sosed Pogoreučnik. Nekaj let po prvi svetovni vojni so z ralom še orali.«  
• b – »Kolca ('uozič') imajo dve kolesi ('kolesnice'), narejeni na križ. Premer kolesa je 35 cm. Blazina ('osnica') ima v sredi režo, v katero je pretaknjen (vsajen) kos lesa, ki nakazuje vprežni drog ('jezik'). Ta del kolc namreč manjka. Širina je 90 cm. Eno od koles je novejše, drugo starejše.«
• c – »Rezalnica 'rezauǝnca' sestoji iz 3,40 m dolgega smrekovega droga 'oje', ki je zadaj kolenasto okrivljeno navzgor, visoko še 60 cm. En kos lesa! Skozi zgornji del navpičnega kolena je pretaknjena bukova ročica (držaj). Spredaj je oje preluknjano. 30 cm od zadnjega konca pretaknjeno (vsajeno) 75 cm dolgo železno črtalo (le-to manjka). Les je pred in za rezalnico okovan z obroči (obročastimi vezmi). Ljudski nazivi za sestavne dele: oje, ročaj in rezaunca.«
• d – »Trta iz bikove špice, 'greglnca' ali 'trta', narejena iz bikove žile, posušena in zvezana v obroč. Služila je za povezovanje gredlja h kolcam.«