Slovenski etnografski muzej

Burka

Datum objave 
22. May 2020
Contact 
Burka, 2017, foto: Urša Valič.

V času pandemije korona virusa, ki je svet postavil na glavo in smo muzeji intenzivneje začeli delati »na daljavo«, oziroma posredovati obiskovalkam in obiskovalcem naše digitalne vsebine in je Slovenski etnografski muzej uvedel na svoji spletni strani »SEM od doma« ter »SEM z zgodbami predmetov« mi je iz zbirk, ki jih pokrivam, prišla na misel najprej burka.

Zakaj? Še pred nekaj meseci so se mnogi ljudje zgražali in prisegali (tudi v Sloveniji), da burka, ki skriva ženski obraz in postavo, nima kaj iskati v zahodnem civilizacijskem prostoru, da nas ogroža, da je popolnoma neprimerno oblačilo… Morda res! A zdaj, ko že dobra dva meseca hodimo naokrog z zaščitnimi maskami, seveda v drugi funkciji kot je burka, ki sicer ščitijo telo pred virusom, a hkrati tudi zakrivajo obraz, mi je dalo misliti!

Če bi se pred nekaj meseci pojavil z zaščitno masko v banki, bi te zaprli, če bi se pojavil z zaščitno masko v trgovini, bi te osumili kraje, če bi se z zaščitno masko sprehajal naokrog bi bil sumljiv, a v Sloveniji je v začetku marca 2020 zaščitna maska postala nova realnost in kulturno sprejemljiva. In kdo ve, morda bo zaščitna maska postala sčasoma najbolj vsakdanji predmet v našem okolju.

Podobno je z burko, ki skriva ženski obraz in postavo. Nastala sicer ni zaradi higienskih ali profilaktičnih razlogov, temveč zaradi »umika« pred moškim pogledom, a rezultat je podoben. Koran ne zapoveduje burke in podobnih oblačil, zapoveduje le skromno oblačenje. Še pred sto leti so bile burke v Afganistanu zelo redke in drugačne kot so danes. Še pred 50 leti jih skoraj ni bilo. A stvari se ves čas spreminjajo, tudi oblačila. Današnja oblačila neposredno izražajo konservativizem afganistanske družbe. Večina moških nosi brade in na glavi čepice in turbane. Oblečeni so v široke hlače in telovnik z brezrokavnikom, če je hladno, se zavijejo v volnene odeje. Prav na ženskah pa se ta zapoved izraža v najekstremnejši obliki – burki, dolgem vrečastem oblačilu, ki je pred očmi zamreženo. Ženska koža je v burki popolnoma zakrita. Vendar ima tudi burka več pomenov. Prvotno je bila mestno oblačilo. Meščanke so z burko izražale, da jim ni treba težaško garati na poljih. Ženske s podeželja so oblekle burko, ko so šle v mesto. Ščitila jih je pred radovednimi pogledi in nadlegovanjem. Do političnega udara leta 1973, ko so vrgli afganistanskega kralja s prestola in razglasili republiko Afganistan, je bilo življenje relativno sproščeno. Ženske so se zakrivale, če so želele, druge spet zaradi okolja, iz katerega so izhajale. Zaposlene so bile v pisarnah, trgovinah, šolah in bolnicah in vsaj v mestih nosile zahodna oblačila. Mnoge so hodile v šole in tudi študirale na univerzah. Po sovjetskem umiku iz Afganistana 1989 se je nadaljevala državljanska vojna in oblasti so ženskam čedalje bolj krčile pravice. V času talibanske oblasti je bila burka ženskam zapovedana. Mnoge danes še vedno nosijo burko zaradi kulturnih razlogov in tradicije.

Burko, ki je v zbirki Kustodiata za zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije, sem kupil na bazarju v Heratu oktobra 2011 z mislijo na razstavo Afganistan – slovenski pogledi, ki je bila v Slovenskem etnografskem muzeju od 25. maja 2017 do 31. marca 2018. Na razstavi jo je bilo tudi moč obleči in izkusiti občutek, kako se iz burke zoži pogled na svet. Morda bomo v Slovenskem etnografskem muzeju čez nekaj let pripravili razstavo Življenje v času Kovid-19 in bodo zaščitne maske sestavni del razstave! In bodoče generacije zanamcev, ki bodo raziskovale naš čas, se bodo čudile, v kakšnem svetu smo živeli!

Mag. Ralf Čeplak Mencin

Ženske v burkah na ulici Herata, 2011, foto: Ralf Čeplak Mencin.Ženske v burkah na ulici Herata, 2011, foto: Ralf Čeplak Mencin.
Deli