Ekstremni vremenski dogodki, kot so vročinski valovi, neurja, poplave, suše in požari, vplivajo na našo naravno krajino (uničevanje koralnih grebenov, izginjanje obalnih predelov, krčenje gozdov), uničujejo mesta in s tem zgodovinske stavbe ter v muzejih in galerijah shranjeno dediščino, prav tako pa vplivajo na izgubo znanj in praks, ki so nesnovna kulturna dediščina človeštva. Pomislimo samo na poplavljene Benetke, kjer voda spodjeda celotno mesto, sol pa ogroža tudi freske in slike v cerkvah in muzejih.

UNESCO je na 39. generalni konferenci leta 2017 sprejel Strategijo za delovanje proti podnebnim spremembam (2018-2021), s katero naj bi pripomogel k varovanju in ohranjanju kulturne dediščine, ki jo ogrožajo podnebne spremembe. To naj bi dosegel s krepitvijo izobraževanja, znanosti, kulture in komuniciranja informacij o podnebni krizi, pri tem pa so pisci strategije pozornost namenili tudi promociji kulturne raznolikosti in varovanja dediščine. Na UNESCU poudarjajo pomen lokalnih tradicionalnih znanj o rastlinah, živalih in naravnih fenomenih, ki nas lahko usmerijo k bolj trajnostni prihodnosti. Kot opozarjajo pisci članka Cultural heritage has a lot to teach us about climate change, pa je smiselno upoštevati tudi izkušnje z ohranjanjem kulturnih spomenikov na območjih, ki se na spremembe že prilagajajo.

ICOMOS (Mednarodni svet za spomenike in spomeniška območja), Google in CyArk (nevladna organizacija, ki skrbi za digitalizacijo dediščine) so kot partnerji v projektu Heritage On the Edge (Dediščina na robu) predstavili pet spomenikov Unescove svetovne dediščine, ki je ogrožena zaradi podnebnih sprememb. Predstavili so negativne učinke teh sprememb na izbrane spomenike, poudarili pomen vključevanja lokalnega prebivalstva v boju za njihovo ohranitev, pripravili pa so tudi 3D modele območij, stavb in posameznih elementov dediščine.

Nacionalni park Rapa Nui s polinezijskega Velikonočnega otoka, ki spada pod državo Čile, je znan po svojih približno 900 ohranjenih monumentalnih kipih, ki se imenujejo moai, in več kot 300 obrednih kamnitih ploščadih, ki se imenujejo ahu. Na seznam Unescove svetovne dediščine je bil vpisan leta 1995. Večino kipov najdemo ob obali, prav tako pa tudi druga arheološka najdišča in spomenike. Nanje vpliva še zlasti obalna erozija, mnogi kipi so že končali v morju, zaskrbljujoč pa je tudi obseg turizma. Arheologi raziskujejo območje in spomenike kartirajo s 3D tehnologijo, domačini, ki upravljajo z območji, pa gradijo tudi zidove v morju, da bi preprečili erozijo. Za identiteto domačinov je ta dediščina osrednjega pomena, z njenim propadom pa bi izgubili tudi pomemben del zaslužka.

Ostanki srednjeveškega mesta Khalifatabad, ki je nastalo pred 600 leti na ozemlju današnjega Bangladeša, so od leta 1985 del Unescove svetovne dediščine. Gre za Mesto mošej Bagerhat, ki vključuje 360 stavb, med njimi so mošeje, mavzoleji, mostovi in ceste. Najbolj zahrbtna učinka podnebnih sprememb v tem obalnem predelu Bangladeša sta naraščanje gladine morja in slanost zemlje, kar vpliva tudi na zmanjšanje količin pitne vode. Sol uničuje tudi strukturo zgradb, saj prodre v njihovo površino in ob spremembi vlage povzroči razkrajanje materialov. Bangladeš se je odzval z izvajanjem Nacionalnega prilagoditvenega plana za delovanje, implementira pa še zlasti ukrepe, ki temeljijo na znanju skupnosti.

Edinburška trdnjava na Škotskem je na Unescov seznam svetovne dediščine vpisana od leta 1995. Obsega 27 stavb, umeščena pa je na vrh ugaslega vulkana. Številni kulturni dogodki in njena bogata zgodovina privabijo na leto kar dva milijona obiskovalcev. Trdnjavi najbolj škodijo obilne padavine, ki višajo podtalnico in uničujejo peščenjak, iz katerega so stavbe izdelane. To prispeva tudi k plazovom pod trdnjavo, ki ob krušenju vulkanske skale ogrožajo vozila in sprehajalce. Povečan turizem na zavarovanem območju prispeva k večji količini odpadkov. Edinburg se proti temu bori z ozaveščanjem lokalnega prebivalstva o podnebnih spremembah, identificira ogrožene stavbe, raziskuje in razvija nove ukrepe za izboljšanje skrbi zanje ter zagotavlja smernice za pripravo zgodovinskih stavb na posledice podnebne krize.

Kilwa Kisiwani, pristaniško mesto v Tanzaniji, je s sosednjim otokom Songo Mnara postalo del Unescove svetovne dediščine leta 1981. Starodavne ruševine kažejo na razvoj svahilijske kulture in trgovine ob vzhodni afriški obali med 9. in 19. stoletjem. Leta 2004 je bil spomenik uvrščen na seznam svetovne dediščine v nevarnosti. Propadal je zaradi erozije, ki je bila posledica dviga morske gladine in lokalnih praks uporabe zemlje. Te so vključevale izsekavanje mangrov ob obali in klesanje koral za gradnjo lokalnih stavb. Mednarodna skupnost se je odzvala in pričeli so graditi zidove ob obali, ki naj bi zavarovali spomenike, ter zasajati mangrove. V teh prizadevanjih je bilo ključno sodelovanje lokalne skupnosti. Spomenik je bil leta 2014 umaknjen s seznama svetovne dediščine v nevarnosti.

Chan Chan, arheološko območje v Peruju, je bil starodavna prestolnica imperija Chimú. Leta 1986 je bil vpisan na seznam Unescove svetovne dediščine, vsako leto pa ga obišče več kot sto tisoč ljudi. Območje ogrožajo ekstremni podnebni dogodki, ki jih povzroča klimatski cikel El Niño v Tihem oceanu. Gre za povečane padavine, ki vodijo k uničevanju arhitekture (stavbe so narejene iz blata) in naraščanju gladine podtalnice na območju. K njegovemu propadanju je prispevalo tudi neprimerno upravljanje s spomenikom in plenjenje območja, zato je bil takoj vpisan tudi na seznam Unescove svetovne dediščine v nevarnosti. Lokalna veja perujskega Ministrstva za kulturo je namestila zaščitne strešne pokrove in postaje za spremljanje vremena, zagotavlja čistočo starih kanalizacijskih sistemov, pripravila je pa tudi načrta upravljanja z območjem ter pripravljenosti na izredno stanje in katastrofe.

Pripravila: Tina Palaić