Polona  S.

Čipke iz moje omare spominov

V kredenci v predsobi hranim svoje opredmetene spomine. Ti me povezujejo s preteklostjo in mi lepšajo misel na prihodnost. Z njimi spreminjam v večnost minljivo in ohranjam spomin na meni drage ljudi in dogodke.

Med predmeti spominov so tudi čipke. Ustvarile so jih roke štirih meni zelo dragih žensk: rožnodolske babice Eme (očetove mame, rojene leta 1911), vižmarske babice Vekoslave (mamine mame, rojene leta 1930), bake Danice z Broda na Kolpi (moževa babica, rojena leta 1915) in družinske prijateljice Milene iz Splita (rojene leta 1947). Vsem je skupno, da so se različnih tehnik izdelovanja čipk naučile v šoli, da so v ročnem delu našle mir, pot do sebe in da so njihove čipke spremljale vsakdan in praznik ljudi, ki so jim bili blizu.

Njihove čipke sem dobivala ob rojstnih dnevih, ob poroki, sinovem rojstvu in ob »sprejemu« v moževo družino. Predaja čipke je bila za moževo babico kot objem, s katerim sem postala »njihova«.

Te čipke skrbno hranim v spomin na moje ženske. So dnevi, ko jih primem v roke in se spomnim, kdaj sem jih dobila: ob osebnem prazniku, za božič, novo leto ... Izmenično jih polagam na knjižno omaro ali mizo in jih vsak dan pobožam s pogledom. In med božično novoletnimi prazniki od vsake moje ženske po ena čipka najde prostor na vidnem mestu mojega doma: na omari, mizi … Tako so čipke postale del ustaljenega prazničnega okrasja. Takrat pridejo na dan tudi brisače s čipkami in čipkasta posteljnina moje babice. 

Vsaka čipka iz moje omare skriva v sebi zgodbo, zgodbo o ženski, ki jo je izdelala in o naših nevidnih, a globokih vezeh. Čipke hranim s spoštovanjem do njihovega dela, ljubezni, s katero so se jim predajale in s spoštovanjem, da so prav meni podarile  svojo čipko in ustvarile med nami čipkaste vezi.

Nazaj