Neposrednih virov o izdelovanju čipk na Slovenskem pred drugo polovico 17. stoletja ne poznamo.

Potrjena je bila raba čipk, ki so bile potemtakem lahko uvožene ali domače izdelave. Domnevamo torej lahko, da so čipke v različnih tehnikah tudi pri nas za lastne potrebe in potrebe cerkve izdelovali na gradovih in v ženskih samostanih. Kot domača dejavnost za prodajo je bilo izdelovanje čipk izpričano za 2. polovico 17. stoletja, najprej za Ljubljano, nekoliko kasneje za Idrijo. Valvasor (1689) je za Ljubljano (oz. ljubljanska predmestja Krakovo in Trnovo) sporočil izdelovanje več vrst nizozemskih in beneških čipk za prodajo. Kot plemič je v tem času zagotovo poznal sloves uvoženih klekljanih in šivanih čipkah s slovečimi trgovskimi imeni po deželah oz. mestih, od koder so bile uvožene k nam. Zato je precej verjetno, da je tudi v Ljubljani nastale klekljane (»nizozemske«) in šivane (»beneške«) čipke poimenoval tako, kot jih je poimenoval sočasni modni in trgovski svet.

Konec 17. in v 18. stoletju so se izdelovale čipke v Idriji, Ljubljani, Kamniku, Radovljici in Gorici, raba več vrst čipk v slovenskem prostoru pa je sporočena v zapuščinskih inventarjih tega časa. Zaradi zgledovanja po sočasni evropski modi, ki je v tem času nadvse cenila klekljane in šivane čipke kot prestižno okrasje oblačil in stanovanjske opreme, lahko domnevamo poznavanje in izvajanje več čipkarskih tehnik.

V drugi polovici 19. stoletja je izdelovanje čipk v Ljubljani in okolici zamrlo, vsaj tisto prodajnega značaja. Sočasno z upadanjem izdelovanja čipk v Ljubljani se je intenzivno širilo izdelovanje enostavnih lanenih klekljanih čipk iz Idrije na okolico, Cerkljansko, območje Trnovskega gozda, na Tolminsko, Bovško in Goriško. V Poljanski in Selški dolini sta nastali čipkarski središči v Žireh in Železnikih. Klekljalo se je tudi okoli Škofje Loke in v drugih krajih na Gorenjskem, v Horjulu in Polhovem Gradcu.

Čeprav se je čipkarsko znanje vedno ohranjalo tudi skozi prenašanje iz roda v rod, je imelo izjemen vpliv na razmah čipkarstva ustanavljanje čipkarskih šol in tečajev, organizirano trgovanje s čipkami, tudi s pomočjo katalogov, ter svetovnih razstav obrtnih in industrijskih izdelkov, ki so promovirale kvaliteto in posebnost deželnih produktov, s tem pa utrjevale tudi zavest »našega«.

Nazaj