Razstava »Dolga zgodovina urbarjev« je nastala ob strokovnem posvetu 20. oktobra 2015 v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani, ob katerem je združila moči skupina slovenskih zgodovinarjev in arhivistov, ki so bili hkrati soavtorji razstave. Če je bil posvet namenjen zlasti poklicnim in nepoklicnim raziskovalcem urbarjev, pa razstava želi zapleteno urbarialno tematiko približati širši javnosti. Temelji na plakatih, ki jih spremljajo eksponati. Zaradi velike gmotne in siceršnje dragocenosti so bili izbrani izvirni urbarji – tudi na Slovenskem najstarejši iz srede 14. stoletja, lahko razstavljeni le na dan posveta. Izbor originalnih urbarjev bo vnovič na ogled v Slovenskem etnografskem muzeju v sredo, 2. marca, od 10.00 do 12.30.

Pričujoča razstava prihaja v Slovenski etnografski muzej predvsem z namenom, da obiskovalcem približa bogastvo urbarjev kot vira za raziskave. V prvem delu prikazuje glavne prelomnice v večstoletni zgodovini urbarjev na Slovenskem, njihove značilnosti in posebnosti ter njihovo izpovedno moč, delno pa tudi nemoč. Predstavljeni so predhodniki urbarjev (tradicijske notice iz časa od 10. do 12. stoletja in protourbarji iz 12. stoletja), »pravi« urbarji srednjega veka do okrog leta 1500, urbarji zgodnjega novega veka, tj. tisti iz obdobja od poznega 15. do srede 18. stoletja, ter urbarji v stoletju pred zemljiško odvezo v letu 1848. Ta pomeni odpravo fevdalnih razmerij med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki ter posledično konec zapisovanja urbarjev – »popisov (fevdalne) zemljiške posesti ter z njo povezanih dohodkov in pravic«, če definicijo urbarjev močno poenostavimo. Glede na časovni okvir nastanka gradiva so izpostavljeni vsebinski in drugi vidiki posameznih urbarjev ali tipov urbarjev. Predstavljeni so urbar gospostva Bela Peč iz leta 1498, reformirani in novoreformirani urbarji deželnoknežjih posesti s preloma v 16. stoletje in iz 16. stoletja, zgodnjenovoveški urbarji kot vir za okoljsko zgodovino, urbarji za Prekmurje v domačem jeziku iz dobe vladarice Marije Terezije (1740–1780) ter povezave med urbarji in urbarialnimi številkami, ki jih od poznih šestdesetih let 19. stoletja srečujemo v tedaj uvedenem tipu zemljiških knjig. Na koncu se seznanimo z merjenjem žit in s temeljnimi spremembami v kmetijstvu v zgodovinskih deželah Kranjski, Koroški in Štajerski med 16. in 19. stoletjem. Na enem od plakatov je predstavljen izbor objav urbarjev z različnih območij slovenskega prostora, od Goriške do Koroške oziroma Prekmurja; obiskovalci bodo spoznali, da za vpogled v nekatere urbarje ni nujno znanje starih pisav, izbrani urbarji pa so dostopni celo v sodobnem slovenskem prevodu. Del postavitve razstave je tudi posnetek ročne žetve, za katerega gre glavna zahvala Heleni Zemljak in njenim sorodnikom iz Šmartnega na Pohorju.

Da bi obiskovalci Slovenskega etnografskega muzeja bolje razumeli podložniške obveznosti, dokumentirane v urbarjih, je postavitev razstave dopolnjena s tremi vrstami predmetov iz muzejske zbirke. Prva skupina ponazarja izbrane dejavnosti, od katerih so podložniki oddajali dajatve – sekira za gozdno delo in cepljenje drv, pleten koš za gojenje čebel na vzhodnem Slovenskem, košara za nabiranje gozdnih sadežev in past za polhe. Drugo skupino eksponatov predstavljajo osnovni predmeti, ki so jih uporabljali pri odmeri žitnih dajatev – dva mernika in ravnalo za žito, ki je bilo potrebno, kjer so zrnje merili v raženih in ne zvrhanih mernikih. Tretji izbor predmetov so uporabljali denimo pri tlaki, navedeni v urbarjih – oralo, srp, cepec, kosa in grablje. Letnice na nekaterih med razstavljenimi eksponati razkrivajo, da gre za predmete iz časa urbarjev, ostali odbrani pripomočki so se spreminjali dovolj počasi, da so razstavljeni primerki enaki nekaterim iz vsaj dela obdobja fevdalizma.

Besedila plakatov: Matjaž Bizjak, Stane Granda, Mojca Horvat, Danijela Juričić Čargo, Janez Mlinar, Gordana Šövegeš Lipovšek, Dejan Zadravec, Lilijana Žnidaršič Golec.

Koncept razstave: Mojca Horvat, Barbara Sosič, Žiga Zwitter, Lilijana Žnidaršič Golec.