sreda, 6. april 2011 ob 19.00 (Kavarna SEM)

Lojze Podobnik se je rodil leta 1949 v Ljubljani. Kot kriminalist in kasneje kot načelnik oddelka za klasični in organiziran kriminal se je dvajset let ukvarjal z romsko kriminaliteto in je bil v nenehnem stiku z Romi Dolenjske, Bele krajine in Suhe krajine. Skozi delo se je vživel v njihov način življenja, prepoznaval njihove življenjske vzorce in njihov način razmišljanja. Dobro je spoznal romske družine in njihova naselja. V organih za notranje zadeve je veljal kot dober poznavalec romske populacije. Prvič so bile njegove pesmi objavljene leta 1991 v reviji Rast in to na pobudo Severina Šalija.

Romano čingadibe ali po slovensko Romov krik je naslov pesniške zbirke, ki jo je Lojze Podobnik izdal leta 2007 pri založbi Karantanija. Pesniška zbirka je napisana v slovenskem in romskem jeziku. Avtor je 33 pesmi razdelil v štiri cikle, ki so različni po vsebini, vsi pa so povezani v trdno celoto, v Romovo izpoved.
Prof. Jože Zupan je v spremni besedi zapisal: »Lojze Podobnik pravzaprav ne rabi pesniškega jezika, da bi prikazal položaj Romov v polpretekli dobi; rabi samo srce, ki je pripravljeno prisluhniti ljudem v stiski – na robu družbenega dogajanja. Ob tem nam naniza celotno življenje ljudi, ki bodo lahko del nas samo takrat, ko bomo tudi mi pripravljeni podati roko sožitja. Zato je Romov krik tudi naš krik, da bi predramili v sebi človeka!«
Prevajalec pesniške zbirke Rajko Šajnovič pa je zapisal, da takšne pesmi lahko napiše le »manuš«, človek, ki je dober poznavalec Romov in njihove »čororipe« (revščine): “Avtor pričujoče pesniške zbirke je z izdajo svojih pesmi z romsko tematiko naredil pomemben korak v romski kulturi in na svoj način pozval k razumevanju drugačnosti, kar pesniški zbirki daje še drugačno vrednost. Človek, ki pozna Roma ne le kot »cigana«, ampak tudi kot človeka, neizobraženega, nevednega in notranje nemočnega, ki pozna romski način življenja – vključno s številnimi težavami in izzivi njihovega vsakdana, ki pozna potujoče Rome, katerim »veš i čerga« (gozd in šotor) pomenita dom, pozna njihov vonj po dimu, umazana oblačila, igrivost bosonogih otrok sredi zime. Pozna Romovo veselje ob rojstvu, krstu, poroki, smrti, pozna jih kot nabiralce odpadnih surovin, nabiralce gozdnih sadežev, kot tatove, premetene goljufe, kriminalce, pa tudi kot nežne ljubimce in dobre, skrbne in ljubeče starše. Skratka, pesmi so »šukar i čače« (lepe in resnične). Avtor pričujoče pesniške zbirke je z izdajo svojih pesmi z romsko tematiko naredil pomemben korak v romski kulturi in na svoj način pozval k razumevanju drugačnosti, kar pesniški zbirki daje še dodano vrednost. Dolga leta je bil priča »romskemu kriku«, vendar je bil osamljen in nemočen. Morda je kot »seso« (policist) v sebi nosil tudi boleči greh? A se je pošteno, prisrčno in človeško izpovedal in s tem razveselil tako Boga kot nas, Rome, in širšo slovensko družbo, ki se zaveda pomena besede »cigan« – zaničevanje, posmehovanje, žalitev, ponižanje. S svojim delom je pripomogel tudi k prepoznavnosti slovenskih Romov v Evropski skupnosti.

Sam avtor pravi, da je pričujoča pesniška zbirka nastala sama po sebi in je čustven izraz časa, ki je minil. Ostale so zapisane besede in izražene misli. Vse je nastalo kot posledica nekega stanja, zato ni nič zlagano in polepšano: “Nisem pesnik, sem samo sestavljavec miselnih občutij. Postavljam jih v oblike, ne da bi upošteval neka uveljavljena pravila. Pri tem početju želim biti čimbolj svoboden. Moje pesmi so to kar sem jaz.”

Ob 3. Mesecu romske kulture Romano Čhon 2011 v SEM.