Po korakih: obuvala iz zbirke SEM
Spletna razstava z naslovom Po korakih: obuvala iz zbirke SEM prinaša možnost seznanjanja z večjim številom obuval iz zbirke SEM, ki niso trajno dostopna očem javnosti.
V manjšem številu so obuvala iz zbirke SEM sicer že predstavljene na stalni razstavi Med naravo in kulturo, če dopolnjujejo širše teme. Precej več in v različnih kontekstih jih je bilo pred kratkim predstavljenih na občasni razstavi z naslovom Bosi. Obuti. Sezuti. (SEM, 2019 – 2021), ki si jo je še vedno mogoče ogledati v obliki virtualnega sprehoda po razstavi. Da bi bile raznovrstne pripovedi obuval, ki močno presegajo vidik eksotičnega in estetskega, lahko trajno dostopne in bi obenem dopolnjevale stalno razstavo SEM, na tem mestu ponujamo na ogled izbor predmetov iz zbirke SEM, dopolnjen s podatki in kratkimi besedili. Z njimi so predstavljena obuvala po osnovni tipologiji, načinih izdelave in po načinih rabe in pomenih, ki se tvorijo skozi izbiro in rabo, hrambo in spomin.
V korak s časom
V iskanju hrane, med umikanjem pred sovražnimi razmerami in v radovednem iskanju novega sveta so se ljudje srečevali ne le z različnimi klimatskimi in terenskimi okoliščinami, pač pa tudi z lastno notranjo slo po odkrivanju in vedno daljših premikih po svetu. Potreba po zaščiti nog pred mrazom, vročino in mokroto, pred ostrimi robovi, zdrsi in ugrezi, udarci in ugrizi ... je botrovala iznajdljivi rabi prvih obuval. Ker so noge v obuvalih lažje in hitreje premagovale večje razdalje, so imeli obuti ljudje mobilno prednost pred neobutimi in večje možnosti preživetja. Tako naj bi segala raba čevljev ali sandalov v Evraziji v čas pred 30 do 40 tisoč leti. Vendar pa naj bi bila na mrzlih severnih delih Evrazije kožnata obuvala v rabi že pred vsaj 50 tisoč leti.
Družbeno-kulturni pomeni obuval
Obuvala glede na obliko in sestavo delimo v štiri osnovne tipe: sandale, cokle, čevlje in škornje, a ločnice med njimi niso vedno nedvoumne. Zunaj osnovne tipologije predstavljamo še nekatera dopolnila, ki povečajo varovanje nog in obuval.
Čevelj po meri noge, noga po meri čevlja
Znanje o dostopnih surovinah za obuvala in njihovih uporabnih lastnostih se je v zgodovini človeštva širilo iz točk dobre prakse navzven. Z izmenjevanjem izkušenj in dobrin med skupnostmi se je znanje kopičilo in nadgrajevalo. Enako velja za veščine, potrebne za izdelavo: od obdelave tvoriv do krojenja, sestavljanja in krašenja. Od spretnih rok, ki so obuvala izdelale zase ali za družinske člane, se je znanje najprej prenašalo iz roda v rod oz. v okviru širših preživetvenih skupnosti. Rokodelske in obrtniške delavnice so nastale, ker so se znanja o materialih in konstrukciji obuval povečala in se specializirala do take mere, da so utemeljila samostojne poklice. Do mehanizacije postopkov in kasnejše industrializacije je prevladovala ročna obrtna izdelava obuval. Novitete in izumi na področju izdelovanja niso prinesli le novih strojev in tehnologij, pač pa tudi spremenjene delovne procese in fazna znanja, standardizacijo množičnih proizvodov, drugače usmerjeno ponudbo in prodajo.
Načini izdelave
Razlike med načini izdelave niso toliko vezane na samo sestavo obuvala, pač pa na razmerju do uporabnika: ali izdelovalec prilagaja svoj izdelek vsakemu uporabniku posebej ali mora uporabnik nekako umestiti anatomske specifike svojih nog standardiziranim velikostim in konfekcijski ponudbi. Obuvala so lahko unikatni, serijski ali množični izdelek.
Zase in zate - domača izdelava
Po meri ali serijsko obrtniška izdelava
Množično, hitro in ugodno - industrijska produkcija
Med estetiko in ekstravaganco - dizajnerski izdelki
V svojih čevljih
Večina človeške zgodovine je za večinsko prebivalstvo vezana na dihotomijo imeti obuvalo ali ne. Pri tistih, ki so obuvalo imeli, se je še v 20. stoletju raba pogosto omejila na en par obuval za delo in en par za vse praznične prilike. Serijska in industrijska ponudba obuval je dostopnost razširila, razširile pa so se tudi oblike aktivnosti, posebej tiste zunaj doma in v prostem času. Ponudba v razmerah množične produkcije in modne industrije je tako velika in raznovrstna, hkrati pa ponujena načeloma vsem, da se z izbiro med vsemi možnostmi vzdržuje občutek individualnega stila.
Posameznik gradi svoj nabor obutve glede na opravila in vloge, ki jih ima. Kako ločuje svoja obuvala, je v največji meri odvisno od tega, s čim se preživlja in kako je organiziran njegov dnevni, tedenski in sezonski ritem aktivnosti in opravil. Osebne preference v okusu in morebitne težave z nogami vplivajo na to, katere skupine njegovih obuval so najbolj obsežne.
Načini rabe
Funkcionalnost obuval je lahko večnamenska ali ozko specifična. Zgodovinsko razvojnost rabe bi lahko opisali kot prehod od enega večnamenskega obuvala k množici izdelkov za specifične namene, od individualno izdelanih čevljev k množičnim izdelkom. V splošnem ločijo ljudje svoja obuvala glede na letni čas in vreme; glede na prostor domačega in zunanjega sveta; glede na delovne ali prostočasne aktivnosti; glede na vsakdanje ali posebne okoliščine. Nekatera obuvala presežejo čas aktivne rabe in postanejo opredmetenje spomina.
Domači – notranji in zunanji
Zunanji – vsakdanji in sezonski
Za boleče noge
Za službo in uniformirane noge
Za športne in izletniške noge
Za posebne prilike
Kakšna pa je vaša zgodba?
Vabimo vas, da z nami delite zapisane zgodbe o vaših obuvalih. Veseli bomo, če nam boste posredovali svoje izkušnje s katerikoli parom svojih obuval, pa naj bodo dobre ali slabe, srečne ali nesrečne, udobne ali neudobne …
Imate do obuval prav poseben odnos, jih morda strastno kupujete in zbirate? Ali pa morda uporabite svoje odrabljene čevlje, škornje, cokle … na kakšen zanimiv način, ki nima prave povezave z obuvanjem?
Prav vsakega zapisa o tej temi bomo veseli. In seveda tudi kake fotografije zraven. Zbrali jih bomo in glede na količino gradiva izbrali najboljši način za objavo, ki bo dopolnila naši muzejsko zgodbo.
Svoje prispevke pošljite na: janja.zagar@etno-muzej.si