Legenda pripoveduje, da sta svetnika umrla mučeniške smrti za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Mohor je bil škof, Fortunat pa diakon. Postala sta zavetnika oglejskega patriarhata, ker je ta do srede 18. stoletja zajemal tudi večino slovenskega ozemlja, se je njun kult širil tudi med Slovence; med njimi sta postala zelo znana zlasti po sredi 19. stoletja, ko je bilo po Mohorju imenovano slovensko književno društvo. Za atribut imata palmi in včasih meča kot znak mučeniške smrti, eden ali drugi ima lahko še knjigo, Mohor pa je še škofovsko opravljen. Format končnice kaže, da je bila namenjena moderniziranemu (dzierzoniziranemu) tunelnemu panju s premičnim satjem in jo tako lahko datiramo v zadnjo tretjino 19. stoletja ali v sam začetek 20. stoletja.