Na Koroškem in Gorenjskem je Job postal zavetnik čebelarjev vsaj že v poznem 18. stoletju, na zahodnem Štajerskem najbrž šele v 19. stoletju. Domnevamo, da so ga povezali s čebelarstvom zaradi pesmi, v kateri so se črvi zlatniki v rokah njegove žene spremenili v ose; te pa so imele v starejšem kmečkem besednem zakladu tudi skupno ime s čebelami: muhe. Oseba z imenom Job nastopa v Jobovi knjigi Svetega pisma stare zaveze; po prerekanju s satanom o Jobovi resnični pobožnosti ga Bog brezobzirno prepusti neznanskim nesrečam oziroma satanovi oblasti, češ kljub vsemu hudemu naj bi Job ne preklinjal Boga. Od biblijske vsebine je na upodobitvah na končnicah ostal le Job, ki poln uljesov sedi na smetišču (gnoju), in žena, ki mu reče, naj prekolne Boga, in umre; godec ali godci so prišli v zgodbo iz grškega Jobovega apokrifa(tako je Job v severozahodni Evropi v 15. in 16. Stoletju postal zavetnik glasbenikov) in nato po neki predlogi v zavest slikarjev končničarjev, kjer se je predstava združila še s čebelami in kranjskim čebelnjakom na upodobitvah (gl. Slovenske Ijudske pesmi, Zv. 2, I 1981:16-21; Kretzenbacher 1991: 31-37). Delo Štajerske delavnice. Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.
Slovenski etnografski muzej
Panjske končnice / 630:LJU;0001021
Zbirka
Panjske končnice
630:LJU;0001021
Klasifikacija
Panjska končnicaLokacija
SIDatum
Kraj izdelave
ŠtajerskaAvtorske pravice
Pri uporabi vsebin, objavljenih na spletni strani SEM, morajo uporabniki upoštevati določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Za dodatne informacije in pogoje uporabe se obrnite za dokumentarno gradivo na miha.spicek@etno-muzej.siin filmsko na nadja.valentincic@etno-muzej.si