Slovenski etnografski muzej

Ana Reberc s pridelovalci bombaža, Togo, marec 2022.
Kontakt 

Pridelovanje bombaža v Togu: izzivi in omejitve terenskega raziskovanja

Ana Reberc, ZRC SAZU

V besedilu predstavljam potek terenskega raziskovanja pridelovanja bombaža v Togu, ki sem ga izvedla marca 2022. Pri tem izpostavljam omejitve, izzive in etične dileme, s katerimi sem se srečala pri svojem delu in ki so vplivali na rezultate raziskave. Rezultati so predstavljeni na razstavi Belo zlato: zgodbe o bombažu.

Trg osamosvojitve v prestolnici Lomé. Foto: Ana Reberc

Terensko raziskavo1 o pridelovanju bombaža v Togu v Zahodni Afriki sem opravila med 3. in 29. marcem 2022. Zanimalo me je, ali je mogoče odkriti sledove slovenske prisotnosti iz časa nemške kolonizacije Toga, pri čemer sem se navezala na Codellijevo muzejsko zbirko iz te države, in vplive nemške kolonizacije Toga na pridelovanje bombaža.

Osrednje raziskovalno vprašanje pa je bilo, kako podnebne spremembe vplivajo na pridelovanje bombaža in kako se lokalni pridelovalci spopadajo s prepoznanimi izzivi. Glavnino časa sem preživela v glavnem mestu Lomé na skrajnem jugu države ob obali in v neposredni bližini meje z Gano, kjer sem dnevno migrirala med velikim univerzitetnim kampusom in pisarnami raznih organizacij. Tam sem pridobivala informacije o organiziranosti kmetijskega sektorja v državi in težavah zaradi podnebnih sprememb, pridobila pa sem tudi stike pridelovalcev bombaža, saj sem želela raziskati njihovo razumevanje razmer in strategije, s katerimi poskušajo reševati težave.

Pečene platane, ovite v seminarsko nalogo o enakosti spolov (Lomé). Foto: Ana Reberc

Sodelovala sem z gostiteljico dr. Patchani Patabadi, profesorico angleškega jezika na Oddelku za anglistiko Univerze v Loméju in njenimi študenti ter študentkami angleškega jezika in književnosti Esso-Essoou Gnarou (Frank), Essozolam Batchassi (Mathilde), Ami Deborah Madzra in Razakom Gafo, kot tudi s študentom angleškega jezika in književnosti Toximo Emmanuelom Alakom iz Univerze v Kari.

Njihova neprecenljiva pomoč pri tolmačenju med domačini, ki govorijo različne zahodnoafriške jezike in francosko, je omogočila izvedbo raziskave na terenu. Zaradi velikih družbenih in kulturnih razlik sem se morala zanašati na pomoč lokalnega prebivalstva, pri čemer so številni znanci in mimoidoči zmeraj prijazno pomagali pri navigaciji v vsakodnevnem življenju od prevoza, prehranjevanja, komunikacije in bivanja do usklajevanja zahtev dela in možnosti njegove izvedbe.

Tržnica v vasi Togoville, kjer poteka blagovna menjava med kmeti in ribiči. Foto: Ana Reberc

Sogovornike sem izbirala na podlagi več kriterijev: govorila sem z raziskovalci in profesorji, ki so strokovnjaki z obravnavanega področja; v primeru organizacij, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, sem izbirala tiste, ki so neposredno vpletene v življenja in delovanje kmetovalcev in organiziranje kmetstva; v primeru nevladnih organizacij in medijev je bilo pomembno njihovo delovanje na področju informiranja o podnebnih spremembah ter o ekoloških in agronomskih tematikah; pri iskanju kmetov pa je bil poleg dostopnosti pomemben kriterij ta, da se že več let ukvarjajo s pridelovanjem bombaža.

Sogovornike sem našla ob spletnem brskanju in postopnem grajenju slike infrastrukture kmetijskega sektorja v Togu. Ko sem prepoznala ključne institucije in področja, sem kontaktirala strokovnjake s pomočjo tolmačev preko telefona. Med pogovori sem pribeležila dodatne kontakte, za katere sem včasih tudi izrecno prosila za možnost vzpostavitve stika. Moji sogovorniki so bili sprva raziskovalci z Univerze v Loméju, predvsem agronomi s Fakultete za agronomijo, ki so me seznanili z lokalnimi pogoji kmetovanja, kot so podnebni pasovi in posebnosti različnih agroekoloških območij v državi, način strukturiranja kmetijskega sektorja, razpon raziskovalne dejavnosti na tem področju, razvojne strategije in tehnološke potrebe ter raznoliki izzivi, s katerimi se srečujejo (bolezni, insekti, podnebne spremembe itd.). Poleg znanstvenega in strokovnega raziskovanja tega področja me je zanimal tudi vidik informiranosti o podnebnih spremembah, ki je posredno povezan s kmetijstvom. V ta namen sem kontaktirala več organizacij: Jeune Verte Togo (Mladi zeleni Togo – MZT), Eco-Conscience.tv in Agro Digitale. Odzvali sta se projektna vodja MZT Raïssa Oureya in novinarka Eco-Conscience.tv Rolande D. Aziaka, s katerima sem opravila video intervju.

Jezero Togo, po katerem je poimenovana država. Foto: Ana RebercEden izmed številnih slapov, ki je priljublja turistična destinacija (Kpalimé). Foto: Ana RebercHrib Agou, najvišja vzpetina Toga (Kpalimé). Foto: Ana Reberc

Po preliminarnih pogovorih, ki so osvetlili splošno sliko kmetijstva in specifično pridelave bombaža v državi, sem s pomočjo kmetijskega svetovalca in poslovneža dr. Jonasa Kao Pape pridobila seznam skupin proizvajalcev bombaža v državi. Več kmetovalcev s tega seznama sem kontaktirala preko telefona s pomočjo tolmača, pri čemer sem upoštevala možnosti dostopa do krajev, kjer pridelujejo bombaž. Z vsemi, ki so pristali na pogovor in jih je bilo moč obiskati, sem se dogovorila za snemanje video intervjuja. Šele v drugi polovici terenskega dela mi je uspelo obiskati tri vasi, kjer sem intervjuvala enajst kmetov. Obiskala sem jugozahodno mesto Kpalimé v regiji Plateaux, ki je poznano po prijetnejšem in hladnejšem podnebju z več padavin. Znotraj iste regije sem potovala še v severnejše in bolj osrednje pozicionirano mesto Atakpamé – v njegovi bližini je Codelli vodil projekt gradnje nemške radiotelegrafske postaje. Najseverneje sem potovala do mesta Kara v istoimenski regiji na severu države, severneje od te se nahaja še regija Savana s savanskim podnebjem, južneje pa regiji Karo in Plateaux povezuje regija Centrale. Kmetije se niso nahajale v samih mestih, temveč je bilo treba do njih potovati po stranpoteh z zasebnim prevozom.

Zagate

Večerno skupno preživljanje časa na ulici (Lomé). Foto: Ana RebercSprevod na lokalni dogodek (Atakpamé). Foto: Ana Reberc

Kratkotrajno pripravo na teren v novi, nepoznani kulturi in družbi je omejevala nedostopnost relevantne literature v angleškem jeziku in oseb, ki bi mi lahko predstavile lastno izkušnjo bivanja ali dela v Togu. Omejena sem bila na nekaj strani v turističnih vodičih po zahodni Afriki in specifično antropološko literaturo, vezano predvsem na določene etnične skupine (npr. Piot, 1999), ter nekaj spletnih virov. Pomanjkanje izkušenj z opravljanjem terenskega dela in nepoznavanje lokalnih načinov vsakdanjega življenja je otežilo vnaprejšnje priprave in tudi zmožnost predvidevanja morebitnih težav. Soočala sem se tudi s časovnimi in finančnimi omejitvami. Med pripravami in tudi na terenu je bilo malo časa za grajenje mreže kontaktov, povezovanje z ljudmi, pridobivanje informacij in izvedbo vseh pogovorov. Štipendija je pokrila predvsem stroške potovanja in bivanja v Togu, z njo pa nisem mogla plačati dolgotrajnejšo pomoč tolmača in voznika, kar bi omogočalo lažji dostop do kmetij in pridelovalcev bombaža.

Nastanjena sem bila v prestolnici Lomé, kjer so največja univerza v državi, številni raziskovalci z interesnega področja, nevladne in medijske organizacije, vendar v tem obalnem mestu in njegovi bližnji okolici ni kmetijskih površin oziroma pridelovalcev bombaža. Bivala sem v hiši, ograjeni z zidom, bodečo žico in hišnim stražarjem, kar je pomenilo večjo varnost, a hkrati relativno izoliranost od skupnosti, med katero sem bivala. Iz previdnosti sem le redko potovala sama, pa še to kvečjemu podnevi. Zaradi pomanjkanja javnega prometa sem se v ogromni prestolnici zanašala na zasebne prevozne storitve, kot so taksiji (avtomobil, motor), brez katerih je gibanje po mestu praktično onemogočeno. Pri organizaciji potovanja med mesti so mi pomagali lokalni sodelavci, ki so me usmerili in uredili avtobusni prevoz s pomočjo lokalnih prevoznih podjetij. Med vožnjo po državi in znotraj prestolnice so običajne policijske kontrole avtomobilov, ki preverjajo predvsem trgovske potnike, v kampusu so dnevne patrulje in pred vsako banko v senci sedi oborožen varnostnik, kar mi je dajalo občutek relativne ne-varnosti, a v času obiska države nisem doživela nobenega nesporazuma ali nelagodne situacije. Zaradi njihove družbeno-politične ureditve, o kateri so mi pogovarjanje odsvetovali, in takrat sveže zgodbe o zaprtju novinarjev zaradi kritik koruptivnih ministrov sem se zavoljo lastne varnosti in varnosti sogovornikov izogibala družbeno-političnim temam.

Delo in zabava v reki (Atakpamé). Foto: Ana Reberc

Čeprav prebivalci govorijo različne materne jezike, pa se vsi sporazumevajo v francoščini in v izjemnih primerih tudi v angleščini. Kot največja ovira se je izkazalo ravno moje pomanjkljivo znanje francoščine, ki je otežilo samostojno delo, saj sem ob sebi vedno potrebovala tolmače. Študentke in študenti anglistike so delo opravljali prostovoljno, zanje je to bila prva tovrstna izkušnja, tolmačenje pa je zahtevalo tudi poznavanje področno specifičnega besedišča.

Poleg jezikovnih ovir sem se soočala z nezaupljivostjo in nerazumevanjem mojega dela. Težko je bilo razložiti, zakaj sem prišla v Togo in s kakšnim namenom želim pridobiti informacije o pridelavi bombaža in podnebnih spremembah ter izvesti video intervjuje s kmetovalci. Moje pomanjkanje agronomske izobrazbe je izpadlo nenavadno, kaj počnem tam, pa so si zaradi nerazumevanja dela antropologinje kljub moji čimbolj obširni razlagi poskušali razložiti po svoje. Sklepali so, da bodisi prihajam kot strokovnjakinja, ki jim bo dala rešitve in odgovore, bodisi hočem razviti svojo poslovno idejo – gojiti bombaž v Togu oziroma izvoziti njihovo poljščino in znanje, ki temu pritiče, v Slovenijo.

Potek raziskovanja

Pogled na del kmetije vaške starešine (Kpalimé). Foto: Ana RebercTradicionalna izdelava hiše (Kpalimé). Foto: Ana Reberc

Tekom dela v Togu se je izkazalo, da je za dostop do relevantnih akterjev na področju raziskovanja potrebno skleniti dogovore in pridobiti avtorizacijo s strani vodstva organizacij. Dogovor o obisku mednarodne raziskovalke pa s strani gostiteljice ni bil pravočasno urejen niti na univerzi, zato je bil otežen tudi dostop do raziskovalcev na kampusu. Skozi te primere se je pokazala izrazito hierarhična družbena ureditev, ki praviloma zahteva osebna srečanja, ki je upočasnila ali onemogočila dostop do predstavnikov organizacij. Vnaprejšnjih dogovorov z drugimi relevantnimi organizacijami nisem mogla skleniti zaradi težavnega pridobivanja kontaktov, saj sem se soočila z neobstoječimi ali neposodobljenimi spletnimi stranmi in nedostopnimi ali neposodobljenimi telefonskimi številkami. Kot najuspešnejše in najučinkovitejše so se izkazale osebne vezi, tako da sem večino kontaktov pridobila preko verige poznanstev.

Po pridobitvi ustreznih kontaktnih podatkov na spletu ali preko poznanstev je glavno težavo predstavljala neodzivnost na pobude (elektronska sporočila, telefonski klici). Tekom priprav se organizacije niso odzvale na sporočila, napisana v angleščini, ob ponovnem pisanju v francoščini tekom terenskega dela prav tako ni bilo veliko uspeha. Nekatere organizacije, s katerimi sem uspela navezati stik, so bodisi zavrnile sodelovanje zaradi pomanjkanja avtorizacije s strani vodstva bodisi so se predstavniki sprva strinjali s sestankom, a se nato niso odzvali na nadaljnje pobude. Ob srečanju z nekaterimi raziskovalci in strokovnjaki so bili ti zadržani pred podajanjem uradnih oziroma vsaj avtoriziranih informacij, snemanja pogovora pa niso dovolili. Enomesečni obisk se je izkazal za prekratko obdobje za izvedbo vseh potrebnih postopkov pridobivanja podpore in soglasij organizacij. Časovna omejenost terenskega dela je omejevala možnost srečanja z vodjami, ki bi jim predstavila svoje delo in tako pridobila avtorizacije, na podlagi katerih bi strokovnjaki v organizacijah z mano izvedli pogovore in morebiti video intervjuje. Vstop na teren, pridobivanje sogovornikov in tekstovnih materialov je bil zato dodobra otežen.

Zaradi tega so bili tudi nadaljnji koraki težji, delovni urnik pa v stalnem spreminjanju. Po srečnem naključju sem na mizi profesorja ekonomske agronomije zasledila doktorsko disertacijo na temo tehnoloških sprememb zaradi podnebnih sprememb v agronomskem sektorju študenta Jonasa Papa Kao in profesorja zaprosila za kontakt študenta. Ta, sicer agronomski svetovalec in poslovnež v agronomskem sektorju, mi je po pogovoru obljubil razpredelnico kontaktov pridelovalcev bombaža v celotni državi. Njegova pomoč je bila ključna, da sem lahko izvedela, kdo in kje proizvaja bombaž ter postopoma začela planirati obiske kmetij. Ob tem sem potrebovala pomoč domačinov s poznavanjem lokalne geografije, da smo ugotovili, kje se kmetije nahajajo, saj večina vasi ni bila označenih na zemljevidu. Prvotno nezaupljivost pridelovalcev je razblinila uporaba lokalnega jezika s strani študentov, ki so pomagali pri dogovarjanju za intervjuje. Po dogovorjenem intervjuju je bilo potrebno najti še ustrezen prevoz in tolmača, ki bi me lahko spremljal na poti.

Za namen neuradnih sestankov z raziskovalci in predstavniki organizacij sem vnaprej pripravila okvirna vprašanja in glede na povedano zastavljala podvprašanja. Ker tolmači niso bili spretni v agronomskem in ekonomskem besedišču, so imeli težave s tolmačenjem v angleščino, pri čemer je koristilo moje razumevanje francoščine, podobnost terminologije v indoevropskih jezikih in ponavljajoča uporaba strokovnega izrazoslovja. Opravljeni video intervjuji niso bili simultano tolmačeni, saj bi to zahtevalo preveč časa in napora tako za tolmača kot tudi za intervjuvance. Večkrat se je zgodilo, da tolmač ni dobesedno prevedel vprašanja, temveč ga je povedal po svoje, kot tudi, da intervjuvanci niso odgovorili neposredno na vprašanje.

Zaradi časovne omejenosti se je bilo težko ali nemogoče večkrat srečati z intervjuvanci, izjema je bila le Raïssa Oureya iz nevladne organizacije Mladi zeleni Toga. Ostali bodisi niso imeli časa bodisi bi dodatni sestanki predstavljali preveliko časovno zamudo zaradi dolgotrajnega načrtovanja termina srečanja, prevoza na lokacijo in tolmačev. Zaradi tega ni bilo priložnosti za poglobitev povedanega, dodatne obrazložitve in naslavljanje nejasnosti. Zmanjkalo je časa za premislek, prepoznavanje vrzeli v zbranih informacijah in organizacijo več srečanj, kar bi pripomoglo k celovitejšemu razumevanju bombažnega sektorja v Togu. Pomanjkanje časa je pomenilo tudi manj časa za spoznavanje sogovornikov in njihovega okolja, zato so bili intervjuvanci kdaj nesproščeni, moja vprašanja pa bolj površinska. Tako je bilo delo opravljeno hkrati počasi in hitro, saj ni bilo drvenja in hiperproduktivnosti, značilne za našo družbo, hkrati pa ne dovolj časa za poglobljenost.

Etični vidiki

Bombaž barvan s tehniko batik v socialnem podjetju (Kpalimé). Foto: Ana Reberc

V Togo sem vstopila kot belka iz Evrope ter bila v času bivanja med redkimi belimi ljudmi, ki sem jih srečevala zgolj na določenih lokacijah. Ko sem v obmorskem hotelu obiskala znanca, sem zmedeno iskala lokacijo, a me je varnostnik odprtih rok usmeril proti vhodu, saj sem po njegovi oceni gotovo spadala v to okolje. Prijeten občutek domačnosti so dajali supermarketi, kjer je bilo mogoče dobiti uvožene francoske, torej poznane, izdelke, in so v njih zaradi visokih cen kupovali zgolj bogati domačini in belci.

Domače sem se počutila tudi v piceriji na severu, kjer sem kmalu ugotovila, da gre za kraj srečevanja belcev, ki tam prebivajo. Sicer sem s svojim videzom precej izstopala in vzbujala zanimanje, posebej med otroci. Mnogi moški so me ogovorili, vendar kmalu obupali zaradi mojega neznanja francoščine. Mnogi so se name obračali z besedama blanche in yovo, ki pomenita belka. Jasna vizualna razlika kot tudi simbolna obteženost moje belosti je ob nepoznavanju francoščine ter njihove kulture in družbe vzpostavljala velik prepad med mano in mojimi sogovorniki. Čeprav je bilo jasno opazno, da sem kot ženska imela drugačno vlogo, je moja belskost kot drugačnost, zanimivost in jasna drugačna globalna pozicioniranost vidik spola zabrisala ali zakomplicirala. V vsakodnevnem življenju so ženske z mano zgolj izjemoma navezovale kontakt, kar pa ni bilo neobičajno za moške. Nekajkrat so do mene pristopili z ženitnimi ponudbami, vendar nikdar preveč vsiljivo; nihče ni posegal v moj osebni prostor. V tem smislu sem se počutila varneje kot v mnogih evropskih mestih. Vidik spola se je bolj opazno izrazil pri mojem delu, saj so bile sogovornice redkejše. Tako raziskovalci kot kmetje so bili moški, čeprav je tudi kmetovalk veliko, imajo svoje združenje in različne organizacije spodbujajo njihovo delo. Izjema sta bili aktivistki, ki se ukvarjata z okoljsko problematiko, s katerima sem opravila intervju.

Reka Kara v sušnem obdobju (Kara). Foto: Ana Reberc

S študenti, ki so mi pomagali pri delu, sem težko vzpostavila pristen stik, saj je razlika v naših življenjih ogromna. Svet drug drugega si predstavljamo precej abstraktno, njim je bilo zaradi omejenih materialnih in drugih možnosti tudi veliko težje predstavljati si kulturno in politično-ekonomsko drugačnost (npr. zamišljanje, da imamo v Evropi popolnoma drugačno podnebje, jemo drugačno hrano itd.).

Ta razlika se zdi bolj premostljiva kot naseljevanje popolnoma drugačnih simbolnih svetov ter obstoj različnih predstav o svetu in temeljnih družbenih razlikah. Pri tem izstopajo razlike v kulturnem udejstvovanju in vidikih socialne države pri nas ter kombinacija pomanjkanja storitev oziroma njihovega zagotavljanja s strani državnih, privatnih in humanitarnih ustanov pri njih. Jasna razlika med mano in njimi, ki mi je v tem kratkem času onemogočala prestop na njihovo stran, je bila razredna oziroma družbena pozicioniranost, ob kateri pa – ironično – sem bila na terenu z majhno vsoto denarja, s katerim sem izjemno skrbno in varčno ravnala, da bi lahko čim bolje opravila svojo nalogo. Tako sem se znašla v notranje konfliktni situaciji, kjer sem trdila, da nimam denarja in ne morem poplačati njihovega dela, še vedno pa je bilo jasno, da ga imam v primerjavi z njimi nepredstavljivo veliko. To je dodatno zaostrilo moje videnje neenake izmenjave, saj sem od njih dobila čas, delo in informacije, sama pa sem jim to težko povrnila. Kljub prizadevanjem, da bi jim v zahvalo za njihovo pomoč nudila različne usluge (npr. pri študiju, ponavljanju snovi za izpit, druženje), so se na te pobude redko odzvali, sama pa njihovih potreb nisem mogla predvideti.

Še večjo distanco sem imela ob srečanju s pridelovalci bombaža, saj je bilo zaradi omejitev s prevozom za obisk na voljo zelo malo časa. Težko je bilo najti skupne točke, saj sem pristopila skorajda kot novinarka, med nami pa je skoraj ves čas stala kamera. Zares bizarna diskrepanca se je izrazila tudi med mojo opremljenostjo s sodobno tehnologijo in njihovim okoljem brez tekoče vode in omejenostjo električnega omrežja, hkrati pa jim na pobude za pomoč in sodelovanje z moje strani nisem mogla ničesar obljubiti ali svetovati. Namesto, da bi se z njimi pogovarjala in poskušala razumeti njihov bivanjski svet, težave, s katerimi se soočajo in kako jih rešujejo, sem se več časa ukvarjala s postavitvijo kamere in prilagajala našo interakcijo glede na posredništvo tehnologije: »govorite glasneje,« »ne šumeti, medtem ko govorijo,« »glejte v kamero.« Tako njim (kot včasih meni) je bilo težko doumljivo, zakaj potrebujem te informacije, posebej, ker jih nisem obiskala kot strokovnjakinja, ki jim lahko pomaga. Sicer so bili pridelovalci zelo angažirani za pogovor z mano o njihovem delu, kmetijstvu, težavah in vplivih podnebnih sprememb. Včasih so se razlike med mano in njimi zdele še posebej izrazite – njim so bila čudna kakšna moja vprašanja (ob kakšnem so se naglas smejali), meni kakšni njihovi odgovori. Z zanimanjem so pristopili k intervjuju, seveda je bila situacija nekaj novega in drugačnega ter prav poseben dogodek. Občutila se je politična občutljivost tematike in nabitost z globalnimi politično-ekonomskimi procesi, čeprav o tem skorajda niso govorili. Bili so mestoma zadržani do kritike sistema oziroma lastnega strukturnega položaja, a vendarle niso mogli skriti svojega nezadovoljstva. Kljub njihovemu interesu pa je bilo kdaj tudi izkazano razočaranje, da so od mojega obiska pričakovali več kot zgolj (dolge in naporne) intervjuje.

1 Terensko delo je financiral program COST Action v okviru projekta Traces as Research Agenda for Climate Change, Technology Studies, and Social Justice (TRACTS) v obliki Short term scientific mission (STSM), ki podpira raziskovalne obiske doktorskih študentov oziroma raziskovalcev na začetku njihove akademske poti.