Na Koroškem in Gorenjskem je Job postal zavetnik čebelarjev vsaj že v poznem 18. stoletju, na zahodnem Štajerskem najbrž šele v 19. stoletju. Domnevamo, da so ga povezali s čebelarstvom zaradi pesmi, v kateri so se črvi-zlatniki v rokah njegove žene spremenili v ose; te pa so imele v starejšem kmečkem besednem zakladu tudi skupno ime s čebelami: muhe. Oseba z imenom Job nastopa v Jobovi knjigi Svetega pisma stare zaveze; po prerekanju s satanom o Jobovi resnični pobožnosti ga Bog brezobzirno prepusti neznanskim nesrečam, oziroma satanovi oblasti češ, kljub vsemu hudemu naj bi Job ne preklinjal Boga. Od biblijske vsebine je na upodobitvah na končnicah ostal le Job, ki poln uljesov sedi na smetišču (gnoju) in žena, ki mu reče naj prekolne Boga in umre; po neki predlogi je Job prišel v zavest slikarjev končničarjev, kjer se je predstava združila še s čebelami in kranjskim čebelnjakom na upodobitvah (gl. Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana 1981, str. 16-21; L. Kretzenbacher, Hiob als Schutzpatron der slowenischen Imker, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 31-37). Med Jobom in njegovo ženo je naslikana letnica, od katere z gotovostjo preberemo prve tri številke 184, z verjetnostjo pa zadnjo številko 3. Končnica je bila v Grebenčevi zbirki, njegov pisni komentar se glasi: “Konc. 21; l. 1850, izdelano v Dobravi pri Ljubljani, najdeno v Št. Vidu pri Ljubljani”. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Slovenski etnografski muzej
Panjske končnice / 630:LJU;0015755
Zbirka
Panjske končnice
630:LJU;0015755
Klasifikacija
Panjska končnicaLokacija
Ljubljana ŠentvidDatum
Kraj izdelave
KranjAvtorske pravice
Pri uporabi vsebin, objavljenih na spletni strani SEM, morajo uporabniki upoštevati določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Za dodatne informacije in pogoje uporabe se obrnite za dokumentarno gradivo na miha.spicek@etno-muzej.siin filmsko na nadja.valentincic@etno-muzej.si