Končnico je leta 1911 muzeju prodal Matija Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja. Motiv temelji na paraboli iz Svetega pisma nove zaveze: oče je sinovoma razdelil dedni delež imetja, eden je ostal doma in delal, drugi je odšel po svetu in veselo razuzdano živel; ko je vse potrošil, se je v bedi vrnil domov; oče ga je sprejel z gostijo, drugi sin se je zato razjezil (Lukov evangelij 15, 11-32). Razgibana zgodba je bila na Slovenskem priljubljena; koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak jo je v prvi četrtini 19. stoletja dramatiziral in naslovil “Igra od zgubljeniga sina”; Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.