Poslikane panjske končnice so del tistega repertorija slovenske kulturne dediščine, ki ga pozna skoraj vsak Slovenec. Glede na današnje védenje so poslikane panjske končnice takorekoč avtohtoni kulturni element. Zanje velja, da so se kot eno od poglavij ljudske umetnosti, ustvarjene večinoma od in za pripadnike nižjih (kmečkih) družbenih plasti pojavile na delu slovenskega etničnega ozemlja po sredini 18. stoletja, doživele svoj razcvet v obdobju med letoma 1820 in 1880 ter spričo spremenjenih ekonomskosocialnih in duhovnih razmer zamrle v začetku 20. stoletja.

Poslikani panji so bili v splošni rabi ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja na ozemlju od južne Koroške, severozahodne slovenske Štajerske, osrednje in severne Kranjske do dela Goriškege. Izven tega ozemlja jih je živahna kranjska trgovina z živimi čebelami zanesla na tisoče marsikam v evropske in celo druge dežele ter celo pobudila šibko lokalno poslikavanje panjev v Lammertalu na Avstrijskem.

Zbirka poslikanih panjskih končnic Slovenskega etnografskega muzeja je po številu predmetov in njihovi reprezentativnosti unikatna in jo lahko primerjamo le še z zbirko Čebelarskega muzeja v Radovljici. Obsega 754 predmetov, ki so z etnološkega vidika pomembni kot mediji za razkrivanje odnosa do sveta tako njihovih ustvarjalcev kot tudi porabnikov. Posebnost slikarstva na panjskih končnicah je tudi ta, da se v nasprotju z motiviko na predmetih drugih zbirk ljudske likovne umetnosti, ki izhaja iz religioznega sveta, na panjskih končnicah pojavljajo številni prizori iz vsakdanjega življenja. Kot take so še vedno izziv tudi za sodobne poustvarjalce te zvrsti dediščine.