Slikarstvo

Ostanki slikarije pričajo o upodobitvi ležečega bolnika; od slabo, samo reliefno ohranjenih ostankov deljene letnice v tretjinski višini končnice skrajno levo in desno pa s precejšnjo zanesljivostjo razberemo zadnji številki: 81, torej gre za letnico: 18 81. Po legendi je svetnik bil duhovnik in pozneje ternijski škof; ozdravil je božjastne otroke, zato sta njegova atributa duhovniška ali škofovska oprava in ob njem ležeči božjastnik.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Nad lovčevo glavo je zapisana letnica 1857 in zraven napis: “Lisica in jager”. Prizor iz motivnega skupine “narobe svet”: živali nastopajo v človeških vlogah. Prim. N. Gockerell, Aus dem Motivkreis der Verkehrten Welt, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 103-105.
Končnico je muzeju leta 1912 daroval prof. Fr. Borštnik.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: ko je postala sv. Marija noseča z Jezuščkom je obiskala svojo sorodnico sv. Elizabeto, ki je v pozni starosti postala noseča z Janezkom Krstnikom (Lukov evangelij 1, 36-45). Ob Mariji levo stoji sv. Jožef, desno sta Elizabeta in njen mož Zaharija.
Delo v obrtniški slikarski tradiciji delavnice Leopolda Layerja iz Kranja. Glede tipa predloge oziroma kompozicije prim. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 43.

Abrahamova daritev. Vsebina temelji v Sv. pismu stare zaveze: Bog naroči Abrahamu naj na gori žrtvuje svojega sina Izaka v ognju; ko Abraham že hoče zaklati sina, to grozno naročilo prekine angel s prav tako grozljivim sporočilom, da je šlo samo za preizkus Abrahamove popolne vdanosti Bogu (Genesis 22: 2-12).
Odlično ohranjena končnica v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Svetniška legenda
pripoveduje, da so sv. Matiji apostolu s sekiro odsekali glavo; zato je njegov atribut sekira.
Za atribut sv. Mateja evangelista velja enak komentar kot pod inv. št. 976. Njegov atrbut je angel. V inv. knjigi SEM je motiv imenovan Dva svetnika. Pod zastorom levo in desno je deljena letnica. Delo Štajerske
delavnice.

Pomen motiva še ni pojasnjen; razlago bo najbrž ponudila določitev predmeta v desnici moškega.

IHS je Kristusov monogram, ki so ga tolmačili na več načinov: kot prve tri črke grške oblike imena IHSUS, kot začetnice zmagoslavnega gesla cesarja Konstantina “v tem znamenju boš zmagal - In Hoc Signo (vinces)” , kot začetnice “Jezus človeštva rešitelj - Iesus Hominum Salvator”. Med slovenskim preprostim prebivalstvom je bil ta monogram zelo priljubljen; menili so, da ima posebno varovalno moč, imenovali so ga “sladko ime Jezusovo”.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Upodobljena je kmečka družina, ko moli molitev Zdrava Marija. Na hrbtni strani končnice je napis s svinčnikom: “Zdrava Mrija 1912” in pripis z drugo roko: “Franc Zabavnik Šmarca, župnija Homec”.
Končnico je leta 1912 podaril muzeju župnik A. Mrkun.

Upodobitev arhangela, varuha Hebrejcev, ki postane v krščanski ikonografiji svetnik zmagovalec nad hudičem in tehtalec duš pokojnikov na poslednji sodbi; ta njegova podoba je nastala z zelo poljubnimi tolmačenji in nasloni na številne različne odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Pobuda za prizor, v katerem za nesrečne hudiče ni milosti, je najbrž iz Svetega pisma nove zaveze: Mihael in njegovi angeli se v nebesih bojujejo zoper hudiča in njegove angele; slednji so premagani in pahnjeni na zemljo (Apokalipsa 12: 7-9).

Legenda pripoveduje, da je svetnik sv. Anton Puščavnik samotno živel v puščavi, kjer so ga nadlegovali demoni, med njimi zli duh pohotnosti in požrešnosti v podobi svinje; z glasom zvonca je svetnik odganjal hudiča. Zaradi takšnih upodobitev je postal zelo čaščen zavetnik za prašiče in druge domače živali. Svetnika sv. Antona Padovanskega pa določa nošnja Jezuščka, frančiškanska kuta in lilija, simbol čistoče; sicer je znan po številnih legendah.
Končnica je bila v čebelnjaku Petra Lukanca, Moste pri Komendi 101.

Svetnik Simon Kanaanec ima za atribut dvoročno žago; po legendi je mučeniško umrl, ker so ga razžagali na pol.

Taki motivi so prišli na končnice z gafik ali slik na steklo (gl. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 59);
Na odnos do žensk kaže spol pozitivne in negativne osebe v teh upodobitvah. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju. Viroslovno je povedna upodobitev pručke pri desnem spovedniku, ker je datirana s slikarijo.

Vsak ima v rokah knjigo - evangelij, ki ga je napisal. Na levi stoji sv. Luka z atributom volom. Atributi evangelistov temeljijo na starozavezni biblijski viziji tetramorfa (Ezekijel 1: 10) ki so jo pozneje krščanski teologi tolmačili kot napoved piscev evangelijev. Svetniška legenda pripoveduje, da so sv. Matiji apostolu s sekiro odsekali glavo; zato je njegov atribut sekira. Delo Selške delavnice.
Končnica je bila najdena v Bodovljah.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: svetnik kara kralja Heroda zaradi poroke s Herodiado, ker je bila žena kraljevega brata. Kralj ga zapre v ječo. Na gostiji pleše Herodiadina hči tako lepo, da ji kralj obljubi izpolnitev skoraj vsake želje; ona si zaželi Janezovo glavo na krožniku. Janeza obglavijo, glavo prinesejo hčeri, ta jo da materi, ki je Janeza iz razumljivih vzrokov sovražila (Markov evangelij 6: 17-28). Delo Selške delavnice; tresoče poteze čopiča, kot so na tej končnici, so navadne na končnicah, ki so datirane s smrtno letnico 1891 slikarke Marije Pavlic iz Selc.

Svetniška legenda pripoveduje, da je v libijsko mesto Silene, kjer so morali zmaju vsak dan žrtvovati z žrebom izbrano dekle, prišel Jurij in premagal zmaja prav tisti dan, ko je bila izžrebana kraljeva hči Kleodolinda; začudeni meščani so nato postali kristjani. Delo Selške delavnice.

Končnica za dvojni panj.
Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja, stopili so v hišo, kjer so videli Dete z Marijo, se mu poklonili in mu darovali zlata, kadila in mire (Matejev evangelij 2: 1-11). Upodobitev na končnici kaže ikonografske predstave, ki so nastale v poznem srednjem veku. Posneta je po neki novoveški predlogi vendar je prilagojena podolžnemu formatu končnice in na enem prizorišču združuje dve časovno in prostorsko različni sceni: rojstvo in pohod.
končnica je bila v čebelnjaku Aloisa Schildenfelda, Vransko 21.
Lepo delo Štajerske delavnice.

Sv. Trojica. Upodobitev Boga očeta, Sina Kristusa in Sv. Duha v podobi goloba. Konstrukt sv. Trojice kot ene osebe je naslonjen na biblijsko skupno omembo Očeta, Sina in Svetega Duha, v kateri sicer še ni troedinosti oziroma enosebnosti ( Matejev evangelij 28: 19), pojma ki ga je utemeljil sv. Avguštin v razpravi De Trinitate. O upodobitvah sv. Trojice gl. še komentarja pod inv. št. 2467 in 3228. O podobi Sv. Duha prim. komentar pod kat. št. 591. Sv. Trojica je bila zelo priljubljen motiv na slikah na steklo. Končnica je značilno delo obrtniške slikarske tradicije delavnice Leopolda Layerja iz Kranja.

Prizor je posnet po eni izmed številnih upodobitev, ki so dramatično prikazovale dogodek, o katerem sicer Biblija poroča zelo skopo: Jožefu se je prikazal v spanju angel in mu rekel: '"Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.' In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt." (Matejev evangelij 2: 13). Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Golob kot podoba sv. Duha, enega izmed oseb konstrukta sv. Trojice, ki je nastal zaradi težnje zgodnjega krščanstva, da se kljub drugačnemu nauku opredeli kot monoteistično, je naslonjen na svetopisemsko primero iz novega testamenta: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem” (Janezov evangelij 1: 32). Med preprostim prebivalstvom se je razširila predstava goloba kot sv. Duha zlasti s slikami na steklo, na katerih je upodobljena ikonografska predstava “prestol milosti” z Bogom očetom, Kristusom na križu in sv. Duhom v podobi goloba.
Kranjski deželni muzej je končnico pridobil leta 1916 od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

Jezus pomiri vihar na Galilejskem jezeru. Končnico je leta 1911 muzeju podaril Primož Žontar, posestnik v Kranju. Darovalec je bil znamenit čebelar (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 9).
Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: Jezus z učenci se v čolnu nameni na drugi breg Galilejskega jezera (imenovanega tudi Genezareško jezero ali morje); med vožnjo zaspi, nastane vihar, učenci ga v strahu zbudijo in ko Jezus zapreti vetru in valovom, nastane mir (Lukov evangelij 8: 22-24; Matejev evangelij 8: 23-26; Markov evangelij 4: 35-40).
V inv. knjigi je pripomba, da je končnico poslikala “neka ženska v Tolminu”; v pripombi je stvarno jedro: nedvomno gre za delavnico v Selcah, torej za delo Marije Pavlič, po domače Blaževčeve Micke.

Slabo viden nemški napis na končnici beremo: “Gebt Acht”. Najbrž gre za zasmehljivo upodobitev krojačev. Prim. N.-A. Bringéus, Schneiderspott, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 92-94.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Upodobitev baročne scenerije, v kateri so na veliki petek in veliko soboto za obletnico časa, ki ga je prebil Jezus v grobu, shranjevali evharistijo. Za verovanje preprostih Ijudi je upodobitev vsaj večinoma pomenila pravi Jezusov grob. Zelo priljubljen motiv na slikah na steklo, od koder so ga najbrž prevzeli slikarji končnic. Zadnja številka v letnici ni zanesljiva. Značilno delo Selške delavnice.

Motiv temelji v Svetem pismu stare zaveze: med vesoljnim potopom so preživeli samo ljudje in živali na Noetovi ladji; vode so upadle in Noe je žrtvoval zahvalno žgalno daritev Bogu (Genesis 7, 8). Delo Selške delavnice.

V tretjinski višini končnice levo in desno ob svetniku so ostanki deljene letnice 18 30 ali 18 80.
Upodobitev arhangela, varuha Hebrejcev, ki postane v krščanski ikonografiji svetnik zmagovalec nad hudičem in tehtalec duš pokojnikov na poslednji sodbi; ta njegova podoba je nastala z zelo poljubnimi tolmačenji in nasloni na številne različne odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze.
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

Na knjigi v svetnikovi levici lahko z gotovostjo razločimo ribo, ki je Joštov atribut, hkrati določata sv. Jošta še romarska obleka in angel, ki mu po legendi sicer sname kraljevsko krono, na končnici pa po podeželski interpretaciji snema mitro, kakršna je upodobljena tudi na slovenskih podobicah iz prve polovice 19. stoletja z zelo obiskane božje poti sv. Jošta nad Kranjem. Na končnici namreč tudi v upodobitvi cerkve, “svetih šteng” in drugih stavb z gotovostjo prepoznamo božjo pot sv. Jošta nad Kranjem. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Svetniška legenda pripoveduje, da Janez iz kraja Nepomuka, ki je bil kraljičin spovednik, ni hotel kralju Vaclavu povedati njenih grehov; zato so ga vrgli z mostu in utopili v Vltavi; preden je padel v vodo, se mu je krog glave prikazal obstret petih zvezd. Prst na svetnikovih ustih kaže na spovedno molčečnost. Na Slovenskem zelo priljubljen svetnik kot imenski patron številnih Janezov in zaščitnik mostov in pred poplavami.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: Kristus je oživil štiri dni mrtvega in v grobni votlini ležečega Lazarja, brata Marije Magdalene (Janezov evangelij 11:1-44). Sredi upodobitve sta Lazar v mrliški opravi in Kristus, desno spredaj je jokajoča pokojnikova sestra. Značilno delo v obrtniški slikarski tradiciji delavnice Leopolda Layerja, naslikano na način, kakršen se na datiranih končnicah po 80. letih 19. stoletja ne pojavlja več.
Muzejuj e končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Vrsta upodobljene ptice je določljiva glede na sidrasto oblikovan rep.

Legenda pripoveduje, da je bil svetnik, augsburški škof, tako zatopljen v teološko razpravo, da ponoči ni opazil, da je že petek in postni čas, ko so prepovedane mesne jedi, razen tiste iz mesa vodnih živali. Tedaj je prišel cesarjev sel in videl pečeno gos na krožniku; vzel je bedro, da ga bo pokazal cesarju kot dokaz Urhovega greha, toda preden ga je pokazal, se je v njegovi vreči bedro čudežno spremenilo v ribo. Tako so nastali najbolj navadni Urhovi atributi na upodobitvah: škofovske insignije in riba.

Pohod sv. treh kraljev in Kristusovo rojstvo.
Inv. št. 2413; 14,5 x 38 cm; v dvotretjinski višini končnice skrajno desno je letnica 1848; končnico je leta 1911 muzeju prodal Mat. Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja, stopili so v hišo, kjer so videli Dete z Marijo, se mu poklonili in mu darovali zlata, kadila in mire (Matejev evangelij 2: 1-11). Upodobitev na končnici kaže ikonografske predstave, ki so nastale v poznem srednjem veku. Posneta je po neki novoveški predlogi vendar je prilagojena podolžnemu formatu končnice in na enem prizorišču združuje dve časovno in prostorsko različni sceni: rojstvo in pohod.

Za motiv gl. E. Cevc, Fantastični ptici s panjskih končnic, v: Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1973; M. Jahn, Der Vogel Selbsterkenntnis - “La?t Bilder sprechen”, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 99-102.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Upodobitve trdnjave in uniform navajajo k mnenju, da je končnica naslikana po neki predlogi; prekrižani prsni pasici in pokrivala kažejo na uniformo, ki bržkone sodi v pozno 18. stoletje ali v zgodnje 19. stoletje.
Končnica je bila najdena v Volčjem potoku pri Kamniku.

Babji mlin. Za motiv gl. N. Kuret, Babji mlin, Prispevek k motiviki panjskih končnic, v: Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955; S. Metken, Altweibermühle, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 84-91.

Delo v slogu, značilnem za postbaročno obrtniško slikarsko tradicijo delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Gre za družino Marijinih staršev sv. Ane in Joahima, o katerih poročajo apokrifni spisi. Motiv je nastal ob koncu srednjega veka kot izraz naraščajočega čaščenja Marijine matere sv. Ane, ki je postala zavetnica mater in otrok, priprošnjica za lahek porod, priljubljen pa je postal v novem veku (gl. npr. A. Pigler, Barockthemen I, Budapest 1956, str. 412). Motiv učenja branja je tu obogaten s prisotnostjo Joahima in sv. Duhom, ki sije milost na malo Marijo.
Končnica je bila v čebelnjaku Petra Lukanca, Moste pri Komendi 101.

Legenda pripoveduje, da je svetnik ozdravil in potem spreobrnil v krščanstvo Maksimilo, ženo prokonzula Egeja, ta ga je zato velel križati na križu v obliki črke X, ki je zato pozneje dobil ime Andrejev križ. Delo Selške delavnice.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Upodobitev iz motivne družine Narobe svet: živali so v človeških vlogah in hodijo po dveh nogah, edino žalujoči lovčev pes je navadna žival in hodi po štirih. Upodobitev je v slikarstvo na končnicah prišla z neke grafike s tem motivom; nato se je ta motiv širil s končnicami, v zadnji tretjini 19. stoletja pa bržkone spet s tiskanimi upodobitvami, zdaj barvnimi litografijami, ki so jih obešali zlasti po gostilnah (gl.npr.Duchartre 1973:295-reprodukcija). Vsaj v 19. stoletju je motiv prišel tudi v slovensko ustno pesništvo, sodeč po vsebini najbrž prav s končnic (gl. Štrekelj 1895-1898/Zv 1: št. 970,971; prim. N. Gockerell 1991a: 103-105). Delo Štajerske delavnice.
Za motiv velja enak komentar kot pod inv. št. 902 in 904. Končnica je dolga in ima dve žreli; bila je na dvojnem panju. Figuralna kompozicija je prilagojena takšni slikarski ploskvi.

Motiv temelji na paraboli iz Svetega pisma nove zaveze: oče je sinovoma razdelil dedni delež imetja, eden je ostal doma in delal, drugi je odšel po svetu in veselo razuzdano živel; ko je vse potrošil, se je v bedi vrnil domov; oče ga je sprejel z gostijo, drugi sin se je zato razjezil (Lukov evangelij 15, 11-32). Razgibana zgodba je bila na Slovenskem priljubljena; koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak jo je v prvi četrtini 19. stoletja dramatiziral in naslovil “Igra od zgubljeniga sina”; večkrat je upodobljena na slikah na steklo (gl. npr. reprodukcijo slike s šestimi stripovskimi sličicami, naslikano v Selški delavnici, ki je očitno delana po neki biedermeierski predlogi v: Slovenski etnograf XXXIII-XXXIV, Ljubljana 1991, str. 471); na posameznih končnicah so jo upodabljali v stripovski seriji šestih prizorov. Delo Selške delavnice.

Mož s psom.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Sv. Peter in sv. Pavel. Zelo priljubljena in čaščena svetnika apostola; predstavljata ustanovitelja krščanske Cerkve; zato sta pogostoma upodobljena v paru. Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla), najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).