Slovenski etnografski muzej

Restavriranje in konserviranje

Utrjevanje slikovne plasti

Najpomembnejša naloga restavratorsko-konservatorskega oddelka je preventivna oz. pasivna konservacija, ki pomeni skrb za fizično stanje celotne zbirke in obsega nadzorovanje klime v depojskih prostorih, redno pregledovanje predmetov, odločanje o načinu hranjenja, izbiro ustreznih materialov, skrb za pravilno rokovanje s predmeti, nadzor nad škodljivci in pravočasno ukrepanje.

Vsak na novo pridobljeni predmet pride najprej v delavnice restavratorjev-konservatorjev, ki ga temeljito pregledajo, preverijo morebitno okuženost z mikroorganizmi, ga po potrebi očistijo in ocenijo njegovo stanje. V dogovoru z odgovornim kustosom sprejmejo odločitev o potrebnosti restavriranja. Restavriranje je postopek, s katerim želimo predmet v čim večji meri vrniti v  prvotno obliko. V našem muzeju stremimo k dodajanju materiala, ki bi bil čim bolj enak originalnemu, in k uporabi tehnologije, čimbolj enake prvotni. Pomembni sestavini vsakega restavriranja sta kvalitetna diagnostična preiskava pred začetkom postopkov in njihovo podrobno dokumentiranje.

Povod za restavriranje predmetov, ki so sicer shranjeni v depoju, je pogosto priprava razstave. S postopkom želimo doseči njihovo čim večjo izpovednost in informativnost za obiskovalce. Za deponiranje predmetov zadoščajo postopki za preprečitev nadaljnjega širjenja poškodb.

Konservatorsko-restavratorski oddelek muzeja ima urejene delavnice za les, kovino in tekstil, najosnovnejša nega pa je posvečena tudi predmetom iz drugih, izjemno pestrih materialov, npr. kamen, keramika, usnje, krzno, vosek, slama, školjke, dravesna goba in najrazlične umetne snovi. Vsak material zahteva drugačen pristop, saj so nekateri  odpornejši, drugi izjemno občutljivi. Nekateri predmeti so bili narejeni za enkratno uporabo, npr. v funkciji obredja, mi pa jih želimo ohraniti za čim več naslednjih rodov.

Obdelava novo dodanih delovMehansko odstranjevanje preslikavČiščenje nečistočDepo SEM