Panjske končnice

Inv. št. 2452; 15,5 x 32,5 cm; z letnico 1857; končnico je muzeju podaril Fr. Borštnik, Ljubljana.
Svetniška legenda pripoveduje, da Janez iz kraja Nepomuka, ki je bil kraljičin spovednik, ni hotel kralju Vaclavu povedati njenih grehov; zato so ga vrgli z mostu in utopili v Vltavi; preden je padel v vodo, se mu je krog glave prikazal obstret petih zvezd. Prst na svetnikovih ustih kaže na spovedno molčečnost. Na Slovenskem zelo priljubljen svetnik kot imenski patron številnih Janezov in zaščitnik mostov in pred poplavami.
Napis pod letnico “S James” seveda ni angleški Jakob ampak pomeni malce svojstven zapis imena Janez.

Zgornji del končnice manjka.
Svetniška legenda pripoveduje, da je sv. Janez blagoslovil in brez škode popil kelih strupa, ki mu ga je bil ponudil poganski duhovnik; kelih, iz katerega beži zlo v kačji podobi je zato svetnikov atribut. V evangelijih je sv. Jožef omenjen kot Jezusov krušni oče; na upodobitvi drži Jezuščka na desnici, v levici pa ima razcvetelo palico po pripovedi iz apokrifnega spisa, po kateri je veliki duhovnik razglasil, da bo lastnik palice, ki se bo na oltarju čudežno razcvetela, postal Marijin zaročenec.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

V levi marginalni vinjeti je številka meseca VIII, v desni marginalni vinjeti je letnica 1915, desno spodaj je napis August.
Muzej je končnico pridobil od Franca Zabavnika iz Šmarce pri Kamniku.

Smledniška legenda. Prizor iz legende sv. Antona Padovanskega, ki je v gorenjski ustni tradiciji locirana na Smledniški grad. Fevdalec od kmeta zahteva dajatve, ki so bile že plačane sedaj pokojnemu fevdalčevemu očetu; tega sv. Anton pokliče iz pekla, da izpriča plačilo. Gl. Slovenske ljudske pesmi III, Ljubljana 1992, str. 351-359; L. Kretzenbacher, Der Zeuge aus der Hölle (Smledniška legenda), v: Alpes Orientales 1, Ljubljana 1959.
Sredi končnice so v tretjinski višini ostanki letnice, od katere prepoznamo samo prvi številki 18. Delo v slogu, značilnem za slikarsko obrtniško tradicijo delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Slikarija je skoraj uničena. V inv. knjigi SEM je opis ”Figuri v krajini” in poskus določitve motiva “Izidor?”. Desno je upodobljena stavba, v sredini sta pod drevesom tesno skupaj dve figuri: najbrž gre za upodobitev vrnitve izgubljenega sina.
Končnico je leta 1911 muzej pridobil od Pregleda.

Najbrž ne gre za Martina Krpana, ker so brusi vidno obešeni na tovorni sedli in ker ima tovornik dva konja.
Muzeju je končnico leta 1913 podaril župnik Jelenc.

Levo spodaj je oznaka: “II. Š”(tacijon), desno “77.”, ta številka je seveda skrajšana letnica 1877. Gre za nepopolno serijo postaj križevega pota, ki jih hrani SEM. Značilno delo slikarja, ki ga zasilno imenujemo “slikar črnih obrisov”, takšni obrisi so v slikarstvu na končnicah zelo redki.
Muzej je leta 1933 končnico kupil od Fr. Peternela, Moste.

V inv. knjigi SEM je motiv označen kot Božja pot; glede na upodobitev Križanega med dvema smrekama (po legendi na rogovilasti smreki), kar je ikonografski tip romarske poti Sv. Križ nad Belimi vodami (včasih sodi sem še pod Križanim ležeče govedo), in upodobitev dveh cerkva (na tem romarskem kraju sta dve cerkvi sv. Križa), moremo s precejšnjo verjetnostjo določiti upodobljeni kraj, ki je bil v drugi polovici 19. stoletja zelo obiskovana božja pot. Desno spodaj je letnica.
Muzej je končnico kupil od A. Černevška iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Vojaki. Najbrž gre za posnetek ene od številnih poljudnih grafik iz 19. stoletja. Spodaj v sredini je letnica. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Prizor je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: arhangel Gabrijel sporoči Mariji, da bo spočela od sv. Duha in rodila sina, ki naj mu da ime Jezus (Lukov evangelij 1: 26-33). Delo Selške delavnice.

Spodaj levo in desno v osrednji upodobitvi je deljena, slabo ohranjena letnica 18 97; najdišče ni znano.
Poznosrednjeveška ikonografska shema, v kateri sv. Trojica krona Marijo, je sicer v poljudni umetnost 19. stoletja zelo priljubljena; na zelo preprosto naslikani končnici manjka sv. Duh pač samo zaradi razlogov, ki niso vsebinske narave.

Med končničnim žrelom in konjem so ostanki letnice. Z gotovostjo beremo prvi dve številki 18, tretja številka bi lahko bila 6 in četrta 3 ali 6. Glede na naslikani galabiji, ki jih slikar končničar pač ni poznal, sklepamo na predlogo. Prim. N. Gockerell, Tier und Jagddarstellungen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 106, sl. 171.

Upodobljena je reka pred mlinom; na njenem robu ležečega moškega v civilni obleki, najbrž starca, ki ima v roki palico za pomoč pri hoji, drži deklica. Najbrž gre za upodobitev dogodka iz resničnega življenja; nesreče v reki so bile pogoste in o njilj pričajo tudi votivne slike, npr. slika iz leta 1813 v SEM. Mnenje, da gre za tepež biriča, se naslanja na pripoved o dogodku v Selcih: tri ženske so si porezale lase in jih prodale. Domači birič je za to zvedel in je v nedeljo pred cerkvijo zasmehovalno razglasil, naj si tiste ženske dobro osole juho, da jim bodo lasje prej zrastli; ženske so ga počakale v lopi pred kovačnico in ga preteple (Gl. J. Dolenc 1951: 186). Vsekakor imajo na končnici naslikane ženski in deklica dolge lase. Gl. enak motiv pod inv. št. 2350, kjer ni upodobljena reka in imata ženski v rokah metli, vendar imajo tudi tu vse tri upodobljenke dolge lase. Končnice s tem motivom naj bi slikal Babjekov Gašper iz Selc v Selški dolini (gl. S. Vurnik 1929: 166,171).
Najdeno v Dražgošah.

Pozneje s šablono napisana št. 54 seveda pomeni številko panja. Delo Štajerske delavnice; letnica pomeni ob drugih enakih najmlajša datirana dela zelo natančne, zadnje roke te delavnice (gl. G. Makarovič, panjske končnice Štajerske ljudske slikarske delavnice, v: Slovenski etnograf XVI-XVII, Ljubljana 1964, str. 188).
Končnica je bila najdena pri Andrejčniku v Gornjem Gradu.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: ko je bila v Kanaanu lakota, je poslal Jakob deset sinov v Egipt po žito; ob sebi je obdržal najmlajšega, za sina Jožefa pa je mislil, da je mrtev. Tega sina so bili bratje skrivaj prodali za sužnja v Egipt, kjer pa je postal prvi za faraonom. Deset bratov je ponižno prišlo pred Jožefa; on jih je spoznal, oni pa njega ne (Genesis 42: 1-8).

Upodobljen je prizor iz legende, ko ima sv. Frančišek v samoti po štiridesetdnevnem postu vizijo Kristusa na križu in se na svetniku pojavijo Kristusovim podobne rane (stigme). Delo Štajerske delavnice.

Za lisico in vse, ki ne marajo lovstva, močno zabaven prizor, ki je morda celo ilustracija resničnega dogodka.
Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Prinašanje pogostitve godcu. Najdeno v Dražgošah. Pomen upodobitve ni razjasnjen. V inventarni knjigi SEM je oznaka Pust, kar je ob glesbeniku, ki mu enako opravljen drug prinaša jedi, dvomljivo ali vsaj netočno. Res pa so opravljenci v podobni noši z zvezdastim ovratnikom in stožčasto kapo upodobljeni v februarskih (pustnih) vinjetah švicarskih koledarjev iz let 1835 in 1847 (gl. Kalender=Bilder 1978/79:10 ). Tipološko značilno delo Selške delavnice. prim. inv. št. 2527.

Zadnja večerja. Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: na večerji med svojimi učenci Kristus opredeli kruh kot svoje telo in vino kot svojo kri (Markov evangelij 14: 17-26; Matejev evangelij 26: 20-30, Janezov evangelij 13: 1-30; Lukov evangelij 22: 14-23).krščanska teologija šteje dogodek za utemeljitev najsvetejšega zakramenta , sv. evharistije. Štajerska delavnica.

Krojači bežijo pred polžem. Upodobitev tega motiva je bila na grafiki, od koder je najbrž prišla na končnice; sicer pa je bil ta motiv razširjen v podeželskem ustnem pesništvu (gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, opomba na str. 710 in št. pesmi 8618-8628). Ozadje motiva je zasmehovanje počasnosti in krojaškega stanu.
Delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice, slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Peta postaja križevega pota; Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ.
Ena izmed serije upodobitev štirinajstih postaj Kristusovega trpljenja; domnevamo, da gre za idejo imeti na pročelju čebelnjaka kompleten križev pot.
Pomen slabo ohranjenega zapisa desno spodaj ni povsem jasen: če rimska številka V pomeni peto postajo, najbrž pomeni drugi del zapisa ?ht (?htazjon).
Muzeju je končnico prodal leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

Levo spodaj je oznaka: “VIIII. Š”(tacijon), desno “77.”, ta številka je seveda skrajšana letnica 1877. Gre za nepopolno serijo postaj križevega pota v zbirki SEM. Značilno delo slikarja, ki ga zasilno imenujemo “slikar črnih obrisov”, takšni obrisi so v slikarstvu na končnicah zelo redki.
Končnico je muzej kupil leta 1933 od Fr. Peternela, Moste.

Florijan je vojaško opravljen, na glavi ima čelado, v levici vojaško zastavo, v desnici pa golido, s kateri izliva vodo na gorečo hišo; legenda pripoveduje, da je bil svetnik mučeniško utopljeni rimski vojak, in da je z eno vedrico vode čudežno pogasil požar v hiši ali celo v vsem mestu. Bil je nadvse priljubljen zaščitnik pred požari vsaj že od konca srednjega veka. Delo Selške delavnice.

Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Cehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15)
Med glavama dvobojevalcev je nekoliko poškodovana letnica 1819;
Delo v obrtniški podeželski postbaročni slikarski tradiciji.

Upodobitev iz motivne družine “narobe svet”: živali so v človeških vlogah in hodijo po dveh nogah, edino žalujoči lovcev pes je navadna žival in hodi po štirih. Upodobitev je v slikarstvo na končnicah prišla z neke grafike s tem motivom; nato se je ta motiv širil s končnicami, v zadnji tretjini 19. stoletja pa bržkone spet z tiskanimi upodobitvami, zdaj barvnimi litografijami, ki so jih obešali zlasti po gostilnah (gl. npr. P.-L. Duchartre, Dictionnaire analogique de la chasse historique et contemporain, Paris 1973, reprodukcija na str. 295). Vsaj v 19. stoletju je motiv prišel tudi v slovensko ustno pesništvo, sodec po vsebini najbrž prav s končnic (gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, Ljubljana 1895-1898, št. 970 in 971). Prim. N. Gockerell, Aus dem Motivkreis der Verkehrten Welt, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 103-105.

Šestilna rozeta; končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Desno sta upodobljena škof z mitro in plameneči kelih. Ali gre morda za upodobitev legende o sv. Donatu iz Arezza, ki je čudežno sestavil razbiti kelih?
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

Golob kot podoba sv. Duha, enega izmed oseb konstrukta sv. Trojice, ki je nastal zaradi težnje zgodnjega krščanstva, da se kljub drugačnemu nauku opredeli kot monoteistično, je naslonjen na svetopisemsko primero iz novega testamenta: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem” (Janezov evangelij 1: 32). Med preprostim prebivalstvom se je razširila predstava goloba kot sv. Duha zlasti s slikami na steklo, na katerih je upodobljena ikonografska predstava “prestol milosti” z Bogom očetom, Kristusom na križu in sv. Duhom v podobi goloba. Prim. kat. št. 112.
Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.
Končnico je muzeju prodala Marija Drol, Sorica 34.

Prizor trpljenja svetnika, ki velja za prvega krščanskega mučenika, temelji na svetopisemski legendi nove zaveze; ker je Štefan s krščansko propagandno pridigo razjezil judovski Veliki duhovniški svet, so ga kamenjali do smrti (Apostolska dela 7: 1-60). Upodobitev je posneta po neki biblijski ilustraciji, sorodni npr. tisti v augsburški bibliji iz l. 1770 (gl. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum, München 1991, sl. 87). Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Luter in Katrca se gostita, hudiča jima godeta. Nastanek ali predloga za ta protiprotestanski propagandni prizor sta še nejasna. Pomen takšnih upodobitev, ki kajpak z vidika rimsko katoliškega celibata obsojajo zlasti poroko Martina Luthra z bivšo nuno Katharino von Bora, je bil še v 60. letih 20. stoletja ohranjen v čebelarskem ustnem izročilu: “Luter in Katrca”.
Splošno o motivu na končnicah gl. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 65, 66. Hudiča igrata na gosli in oprekelj. Glede na dvorogeljne jedilne vilice in deloma tudi obliko visokega klobuka najbrž sodi končnica vsaj v prvo polovico 19.

Upodobitve s tem motivom so prišle na končnice z grafik ali slik na steklo (gl. Gockerell 1991d: 59); na odnos do žensk kaže spol pozitivne in negativne osebe na teh upodobitvah. Delo Štajerske delavnice iz druge polovice 19. stoletja.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko. Gregorja Benedika; Za motiv gl. B. Orel, Boj za hlače, Prispevek k motiviki slovenskih panjskih končnic, v: Slovenski etnograf XIII, Ljubljana 1960; S. Metken, Weiberstreit um eine Männerhose, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 67-77.

Motiv Kristusa v grobu v obliki votline. Stražita ga vojaka, ki stojita levo in desno od groba. Poslikava ima vse značilnosti slikarstva na panjskih končnicah iz Selc v Poljanski dolini.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja. Delo Štajerske delavnice.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: v Cezareji Kristus podeli oblast z besedami: “Ti so Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih” (Matejev evangelij 16: 18-20).

Upodobitev iz motivne družine “narobe svet”: živali so v človeških vlogah in hodijo po dveh nogah, edino žalujoči lovcev pes je navadna žival in hodi po štirih. Upodobitev je v slikarstvo na končnicah prišla z neke grafike s tem motivom; nato se je ta motiv širil s končnicami, v zadnji tretjini 19. stoletja pa bržkone spet z tiskanimi upodobitvami, zdaj barvnimi litografijami, ki so jih obešali zlasti po gostilnah (gl. npr. P.-L. Duchartre, Dictionnaire analogique de la chasse historique et contemporain, Paris 1973, reprodukcija na str. 295). Vsaj v 19. stoletju je motiv prišel tudi v slovensko ustno pesništvo, sodec po vsebini najbrž prav s končnic (gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi I, Ljubljana 1895-1898, št. 970 in 971). Prim. N. Gockerell, Aus dem Motivkreis der Verkehrten Welt, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 103-105.
Končnico je prejšnji lastnik skupaj z nekaj drugimi našel nerabljeno na podstrehi hiše “pri Blaževcu” v Selcih v Selški dolini. To pa je hiša št. 19, v kateri sta slikala Marija Pavlič, vulgo Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka in njen oče (Gl. K. Plestenjak - F. Planina, Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja, v: Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949; J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, v: Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951; G. Makarovič, Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc, v: Loški razgledi IX, Škofja Loka 1962; Isti, Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem, v: Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1962). Na štirih od teh končnic je letnica 1891, ki pomeni tudi smrtno leto slikarke: kajpak gre za njena zadnja dela, ki so po njeni smrti ostala v hiši, oziroma so jih spravili na podstrešje. Te končnice niso samo neposredna ključna pričevanja o osebnem slogu njenih del ampak tudi izjemna pričevanja o izvirni barvni skali oziroma barvnih skladih, ker barvne plasti končnic niso bile izpostavljene soncu in atmosferilijam ampak so ostale nedotaknjene in nespremenjene.

Golob kot podoba sv. Duha, enega izmed oseb konstrukta sv. Trojice, ki je nastal zaradi težnje zgodnjega krščanstva, da se kljub drugačnemu nauku opredeli kot monoteistično, je naslonjen na svetopisemsko primero iz novega testamenta: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem” (Janezov evangelij 1: 32). Med preprostim prebivalstvom se je razširila predstava goloba kot sv. Duha zlasti s slikami na steklo, na katerih je upodobljena ikonografska predstava “prestol milosti” z Bogom očetom, Kristusom na križu in sv. Duhom v podobi goloba.

Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Svetniška legenda pripoveduje sila čudno zgodbo, po kateri je imela Lucija zelo lepe oči in si jih je sama izkopala in poslala snubcu, ta je bil očaran od njene lepote in je zavoljo tega dejanja postal kristjan. V inv. knjigi SEM je svetnica označena kot sv. Marija Magdalena, ker je inventarizator pač v predmetu v svetničini levici prepoznal lobanjo. Toda upodobljenka ima v desnici palmo, znak mučeništva, in sv. Lucija je bila mučenica, sv. Magdalena pa ne. Zato moramo v nenavandnem predmetu prepoznati krožnik, na katerem je par oči, kar je običajen atribut sv. Lucije, tudi na Slovenskem zelo čaščene zavetnice za zdravje oči. Delo Štajerske delavnice.