Panjske končnice

Lovec strelja medveda.

Kristus nese križ; končnica je bila v čebelnjaku Antona Prusnika, Zagradišče nad Sostrem 8.

Motiv temelji na Svetem pismu stare zaveze: Bog postavi prvega moža in ženo v edenski vrt in jima prepove jesti sad drevesa spoznanja; kača pove Evi, da bosta z zaužitjem tega sadu spoznala dobro in slabo in bila Bogu enaka. Eva tedaj vzame sad, ga je in ga da še Adamu (Genesis 2: 15-22; 3: 1-7). Upodobitev je kajpak posneta po eni izmed podobnih biblijskih ilustracij in prilagojena podolžni slikovni ploskvi; živali so še miroljubne, sad je postal jabolko, človeka sta že oblečena, čeprav naj bi spoznala pojem nagote šele z zaužitjem sadu.
Kranjski deželni muzej je končnico pridobil leta 1916 od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

V kmečki kulturi je bil ta monogram navadno imenovan skadko ime Marijino. Imel je pomen kulturne predstave in svetega simbola z varovalno močjo; v 18. in 19. stol. je bil zelo priljubljen.

Leva žival ima gladek rep in grivo, desna ima kosmat rep; obe imata na šapah kremplje. Najbrž gre za posnetek upodobitve boja leva in neke bele velike mačje zveri. O živalih slikar ni imel realistične predstave. Delo Štajerske delavnice.
Muzej je končnico kupil od A. Černevška iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Sv. Duh v podobi goloba.
Inv. št. 7111; 12,5 x 29,5 cm; končnica je bila najdena v okolici Lučin.
Spodaj skrajno levo in desno je deljena letnica 18 69. Golob kot podoba sv. Duha, enega izmed oseb konstrukta sv. Trojice, ki je nastal zaradi težnje zgodnjega krščanstva, da se kljub drugačnemu nauku opredeli kot monoteistično, je naslonjen na svetopisemsko primero iz novega testamenta: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem” (Janezov evangelij 1: 32). Med preprostim prebivalstvom se je razširila predstava goloba kot sv. Duha zlasti s slikami na steklo, na katerih je upodobljena ikonografska predstava “prestol milosti” z Bogom očetom, Kristusom na križu in sv. Duhom v podobi goloba.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: bogati, po postavi majhni cestninar Zahej spleza na divjo smokev, da vidi Kristusa, ki gre skozi Jeriho; ta se ustavi pod drevesom in reče Zaheju naj spleza z drevesa in naj ga sprejme v svojo hišo; dogodek so obsojali, češ, zakaj obiskovati grešnega človeka, za kakršne so veljali cestninarji (Lukov evangelij 19: 1-7).Delo Štajerske delavnice.
Končnica je bila v čebelnjaku Petra Lukanca, Moste pri Komendi 101.

Monogram I.Š. pomeni začetnici lastnika čebelnega panja; Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: Jožefov egipčanski lastnik ga osumi prešuštva z lastnikovo ženo in ga vrže v ječo, kjer sta že zaprta faraonov točaj in pek. Ta dva sanjata nenavadne sanje; Jožef jima razloži, kaj sanje napovedujejo (Genesis 39: 16-20, 40: 1-19).

Levo je upodobljena velika, nadstropna stavba; najbrž iz nje prihaja vrsta upodobljencev: spredaj gre pes, nato moški z laterno in ženska z dojencem v naročju, zadaj gre vojaški uniformiranec. V inv. knjigi SEM je motiv označen kot Najdenček. Letnica je pod zgornjim robom končnice. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Na obrazu stoječe figure so ostanki upodobitve brade in v njeni levici je cvetoča palica. V evangelijih je sv. Jožef omenjen kot Jezusov krušni oče; na upodobitvi drži Jezuščka na desnici, v levici pa ima razcvetelo palico po pripovedi iz apokrifnega spisa, po kateri je veliki duhovnik razglasil, da bo lastnik palice, ki se bo na oltarju čudežno razcvetela, postal Marijin zaročenec.
Končnica je iz čebelnjaka Franca Lukanca iz Most pri Komendi.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: v Cezareji Kristus podeli oblast z besedami: "Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih" (Matejev evangelij 16: 18-20). Na upodobitvi ima Kristus ključa v desnici, z levico kaže na cerkev na skali; najbrž so za preprosto okolje uporabnikov končnic značilne naivno, kar dobesedno pojmovane biblijske prispodobe, saj so oblast, Cerkev in njen temelj naslikani kot stvarni ključ, stavba in skalnat grič. Levo zgoraj je letnica. Značilno delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Stolp s tremi okni je svetničin atribut, ker je velela, naj v stolpu, kamor jo je bil zaprl oče, ob dveh oknih napraviti še tretje in je poganskemu očetu to tolmačila kot podobo sprejema svetlobe krščanske sv. Trojice.
Barbara sodi med 14 svetih pomočnikov v sili; je zaščitnica v smrtni nevarnosti, pred strelo in zavetnica rudarjev, vojakov, livarjev in gasilcev. Eden izmed njenih najobičajnejših atributov je kelih s hostijo, ker njena legenda pripoveduje, da je ob smrti molila, naj nobeden ne umre brez zakramentov.
Najdeno na kmetiji Navršnik nad Črno.

Legenda pripoveduje, da je sv. Matija umrl mučeniške smrti; najprej so ga kamenjali, nato pa so mu s sekiro odsekali glavo; to orodje, ki je sicer namenjeno bolj miroljubnim opravilom, je tako postalo njegov svetniški atribut. Končnica je naslikana v slogu, značilnem za slikarsko obrtniško tradicijo delavnice Leopolda Layerja v Kranju. Naslikan rokokojski okvir je na končnicah redek.

Golob kot podoba sv. Duha, enega izmed oseb konstrukta sv. Trojice, ki je nastal zaradi težnje zgodnjega krščanstva, da se kljub drugačnemu nauku opredeli kot monoteistično, je naslonjen na svetopisemsko primero iz novega testamenta: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem” (Janezov evangelij 1: 32). Med preprostim prebivalstvom se je razširila predstava goloba kot sv. Duha zlasti s slikami na steklo, na katerih je upodobljena ikonografska predstava “prestol milosti” z Bogom očetom, Kristusom na križu in sv. Duhom v podobi goloba.
Muzeju je končnico prodal leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah. Delo Štajerske delavnice.

Morda gre na končnici za svojstveno, pravljično pojmovano interpretacijo neke predloge z drugačnim pomenom; v krščanski simboliki namreč žaba predstavlja nekaj satanskega ali simbol posvetnih naslad, ki pa so za katoličane tako ali tako pomenile greh.
Gre za značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.
Muzeju je končnico prodala Marija Remic v Sidražu leta 1911.

Upodobljeni so duhovnik, poročni par in priči pred oltarjem.
Zakrament je sveta obveza (sacramentum); rimsko katoliška Cerkev jih priznava sedem; 1. Krst; 2. Birma; 3. Rešnje telo; 4. Spoved; 5. Poslednje olje; 6. Mašniško posvečenje; 7. Poroka. Ta motiv je bil razširjen zlasti na slikah na steklo.
Muzej je končnico pridobil leta 1916 od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

Motiv temelji na Svetem pismu stare zaveze: preroku Elizeju se zaradi pleše posmehujejo dečki iz mesta Betela; prerok, ki je očitno bil fanatičen bedak, jih prekolne v božjem imenu; iz gozda pridrvita medveda in raztrgata 42 otrok (Druga knjiga kraljev 2: 23-25). Grozna zgodba, ki je v bibliji zapisana z odobravanjem. Delo Selške delavnice, zelo verjetno posneto po neki biblijski ilustraciji.
Muzeju je končnico prodal leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Motiv temelji v Svetem pismu stare zaveze: judovsko ljudstvo na poti po puščavi zaradi pomanjkanja hrane in pijače godrnja zoper Boga in Mojzesa; za kazen jim Bog pošlje strupene kače; Mojzes ga prosi za pomoč; Bog mu naroči naj napravi bronasto kačo in jo obesi na drog: tisti, ki ga bo prava kača pičila in bo pogledal bronasto kačo, bo ostal živ (Numeri 21: 4-9). V inv. knjigi SEM je motiv opisan “Mojzes spremeni palico v kačo”. Značilno mrežasto razpokana plast barve priča o industrijski barvi; zato moremo slikarijo datirati v konec 19. ali začetek 20. stoletja.

Božji grob.
Inv. št. 15774; 14 x 31 cm; desno spodaj je letnica 1863; končnica je bila v Grebenčevi zbirki, njegov pisni komentar se glasi: “Konc. 28; Izdelano pri Hostah pri Škofji Loki, najdeno v Poljanski dolini”.
Upodobitev baročne scenerije, v kateri so na Veliki petek in Veliko soboto za obletnico časa, ki ga je prebil Jezus v grobu, shranjevali evharistijo. Za verovanje preprostih ljudi je upodobitev vsaj večinoma pomenila pravi Jezusov grob. Izročilo o kraju izdelave se očitno nanaša na Gregorja Benedika, ki je slikal v bajti, ki pa formalno ni več spadala pod Hosto ampak že v Pungert. Značilno delo Selške delavnice.

Nenavaden format priča o končnici na moderniziranem (dzierzoniziranem) tunelnem panju, ki ima premične sate.
Končnica je bila najdena na Lokovici nad Libučami.

Mož pri vodnjaku.

Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Čehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično bojeval na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v dvobojevalcih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (g. Slovenske Ijudske pesmi, Zv. 1,1970: 5-15). Zgoraj v sredini je letnica. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Babji mlin. Za motiv gl. N. Kuret, Babji mlin, Prispevek k motiviki panjskih končnic, v: Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955; S. Metken, Die Altweibermühle, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 84-91.

Ko je bila barvna plast slikarije že precej uničena, je bila z barvami nespretno obnovljena. Med plesalcema je slabo ohranjena letnica, ki jo lahko beremo: 1840 ali verjetneje: 1846.

Značilno delo Štajerske delavnice iz srede ali druge polovice 19. stoletja.
Motiv temelji na paraboli iz Svetega pisma nove zaveze: oče je sinovoma razdelil dedni delež imetja, eden je ostal doma in delal, drugi je odšel po svetu in veselo razuzdano živel; ko je vse potrošil, se je v bedi vrnil domov; oče ga je sprejel z gostijo, drugi sin se je zato razjezil (Lukov evangelij 15, 11-32). Razgibana zgodba je bila na Slovenskem priljubljena; koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak jo je v prvi četrtini 19. stoletja dramatiziral in naslovil “Igra od zgubljeniga sina”;
Končnico je leta 1912 muzeju prodal Fr. Capuder iz Lukovice.

Končnica z dvema žreloma za izletavanje čebel je rabila dvojnemu panju.
Kranjski deželni muzej je končnico pridobil leta 1916 od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

Debeluh vozi svoj trebuh.
Inv. št. 2378; 14 x 30 cm; najdišče ni znano.
Na končnici je motiv samo zasmehljiv; ost je naravnana na debeluha, ki ima tolikšen trebuh, da lahko hodi okrog samo še s samokolnico. Geneza ikonografije pa kaže na drugačen pomen: tako so na propagandnih protireformacijskih grafikah prikazovali Martina Lutra. SEM hrani reprodukcijo bakroreza iz leta 1628, na kateri vozi Luter na samokolnici svoj trebuh, zraven pa so naloženi še trije pomembni protestantski teologi.

Upodobitev je posneta po predlogi. Ta motiv je vsaj v 19. stoletju prišel v slovensko podeželsko ustno pesništvo skoraj gotovo prav s končnic; v pesmih je omenjeno, da je bilo dejanje videno na slikariji (gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8628-8630).
Poklic upodobljencev opredeljujejo naslikani škarje, vatel in likalnik. Fantastična predstavitev šibkosti, lahkosti krojačev. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: Kristus gre s tremi apostoli na goro, kjer se spremeni: obraz se mu zasveti kot sonce, obleka mu postane bela, ob njem se pojavita Mojzes in Elija (Matejev evangelij 17: 1-3; Lukov evangelij 9: 28-30; Markov evangelij 9: 2-4).
Končnico je muzej kupil od A. Severja, Lesce 149.

Adam in Eva v raju: kača nagovarja Evo, naj je sad drevesa spoznanja. Najdeno v Dražgošah. Motiv temelji ne Svetem pismu stare zaveze: Bog postavi prvega moža in ženo v edenski vrt in jima prepove jesti z drevesa spoznanja; kača pove Evi, da bosta z zauživanjem tega sadu spoznala dobro in slabo in bila Bogu enaka. Eva tedaj vzame sad, ga je in ga da še Adamu (Gesesis 2:15-22; 3:1-7). Upodobitev je posneta po eni izmed podobnih biblijskih ilustracij in prilagojena podolžni slikovni ploskvi; živali so še miroljubne, zanimiva je upodobitev majhnjega slona, sad je postal jabolko, človeka sta že oblečena, čeprav naj bi spoznala pojem golote šele po zaužitju sadu. Odlično ohranjeno delo Selške delavnice.

Prizor je posnet po eni izmed številnih upodobitev, ki so dramatično prikazovale dogodek, o katerem sicer biblija poroča zelo skopo: Jožefu se je prikazal v spanju angel in mu rekel: “‘Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.’ In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt.” (Matejev evangelij 2: 13).
Končnico je muzej kupil leta 1939 od Antona Demšarja v Ljubljani.

Upodobitev izraža mizoginsko mnenje, da bi ženske ne mogle imeti tako ostrega jezika, kot ga imajo, če jim ga ne bi nabrusil sam hudič. V slikarstvo na končnicah je prišel motiv po neki, najbrž grafični predlogi (gl. S. Metken, Zungenschleifen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 81-84); končnice so nato preprostim slikarjem same rabile kot predloge.
Končnica je močno preslikana.
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Prim. Žontar v Kranju. Darovalec je bil znamenit čebelar (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 9).

Legenda pripoveduje, da sta svetnika umrla mučeniške smrti za časa Dioklecijanovega preganjanja kristjanov. Mohor je bil škof, Fortunat pa diakon. Postala sta zavetnika oglejskega patriarhata, ker je ta do srede 18. stoletja zajemal tudi večino slovenskega ozemlja, se je njun kult širil tudi med Slovence; med njimi sta postala zelo znana zlasti po sredi 19. stoletja, ko je bilo po Mohorju imenovano slovensko književno društvo. Za atribut imata palmi in včasih meča kot znak mučeniške smrti, eden ali drugi ima lahko še knjigo, Mohor pa je še škofovsko opravljen. Format končnice kaže, da je bila namenjena moderniziranemu (dzierzoniziranemu) tunelnemu panju s premičnim satjem in jo tako lahko datiramo v zadnjo tretjino 19. stoletja ali v sam začetek 20. stoletja.

Upodobitev arhangela, varuha Hebrejcev, ki postane v krščanski ikonografiji svetnik zmagovalec nad hudičem in tehtalec duš pokojnikov na poslednji sodbi; ta njegova podoba je nastala z zelo poljubnimi tolmačenji in nasloni na številne različne odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Sv. Janez Evangelist na otoku Patmosu. Po tradiciji je bil sv. Janez izgnan na Patmos, kjer je napisal Apokalipso. Ob njem je njegov atribut orel, nad njim je podoba jagnjeta na knjigi s sedmimi pečati, ena izmed številnih vizij, opisanih v Apokalipsi.
Stilno slikovito delo v postbaročni obrtni slikarski tradiciji.

Motiv temelji v Svetem pismu stare zaveze: sinovi hebrejskega patriarha Jakoba so morali delati na polju in so sovražili svojega mlajšega brata Jožefa, ki je bil očetu najljubši in je ostajal doma; nekoč je šel Jožef pogledat kako pasejo bratje drobnico; ti so ga hoteli ubiti, vendar so ga samo vrgli v vodnjak, ko pa je mimo prišla karavana trgovcev na poti v Egipt, so jim ga prodali za dvajset srebrnikov (Genesis 37: 3,4, 16-28). Delo Selške delavnice.

Upodobljenci igrajo na bombardon, klarinet, flavto in trobento (gl. Kumer 1957: 162). V sredini zgoraj je letnica. Značilno, tudi s peresom slikano pozno delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Kristusovo vstajenje.
Inv. št. 7113; 14 x 33,5 cm; končnica je bila najdena v Poljanski dolini.
Levo nad ograjo ob drevesnem deblu je letnica 1859. Ikonografski motiv lebdečega Kristusa nad sarkofagom ob stražarjih je nastal v gotiki. Temelji na krščanskem verovanju, da je Kristus vstal od smrti; evangeliji poročajo, da so svete žene našle Kristusov grob prazen. Na upodobitvah straža navadno spi, na redkejših podobah, kot na končnici, je budna. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.