Panjske končnice

Spodnji del končnice manjka.. Levo ob krojaču, ki drži v levici vatel, je v višini pasu letnica 1873 ali 1878, desno je monogram J.M., ki pač pomeni začetnici lastnika panja.
Poklic upodobljencev opredeljujejo naslikani škarje, vatel in likalnik. Fantastična predstavitev šibkosti, lahkosti krojačev. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646). Ozadje motiva je zasmehovanje počasnosti in krojaškega stanu.
Na izvirno razumevanje, ki veže motiv s pripovedko o polžu iz Višnje Gore, kaže napis s svinčnikom na hrbtni strani končnice: “Spoštovani Višjani saj ste resnično Korenjaki Wsa Okolica Vas Obželuju!! Dobro Vas polž vlada!!!”
Končnico je muzeju leta 1913 prodal Fr. Ravenegg iz Šiške.

Končnico je leta 1911 muzeju podaril Primož Žontar v Kranju. Darovalec je bil znamenit čebelar (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 9).

Izročilo o kraju izdelave (Hosta pri Škofji Loki) se nanaša na Gregorja Benedika, ki je slikal v bajti, ki pa formalno ni več spadala pod Hosto ampak že v Pungert. Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: množica pozdravlja Kristusov prihod v Jeruzalem( Matejev evangelij 21. 1-11; Markov evangelij 11: 1-10; Janezov evangelij 12: 12-15; Lukov evangelij 19: 29-38).

Barbara sodi med 14 svetih pomočnikov v sili; je zaščitnica v smrtni nevarnosti, pred strelo in zavetnica rudarjev, vojakov, livarjev in gasilcev. Eden izmed njenih najobičajnejših atributov je kelih s hostijo, ker njena legenda pripoveduje, da je ob smrti molila, naj nobeden ne umre brez zakramentov.
Stolp s tremi okni je svetničin atribut, ker je velela, naj v stolpu, kamor jo je bil zaprl oče, ob dveh oknih napraviti še tretje in je poganskemu očetu to tolmačila kot podobo sprejema svetlobe krščanske sv. Trojice.
Delo Štajerske delavnice.
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Primož Žontar v Kranju. Darovalec je bil znamenit čebelar (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 9).

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: ko duhovniški zbor zaslišuje ujetega Jezusa, na dvorišču dekla prepozna apostola Petra kot njegovega pristaša; še preden petelin dvakrat zapoje, osumljeni Peter trikrat zanika svoje znanstvo z Jezusom (Markov evangelij 14: 66-72). Delo Selške delavnice.

Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: prva človeka nista ubogala božje prepovedi in sta jedla sad drevesa spoznanja; za kazen in da ne bi jedla še sadu drevesa življenja, s čimer bi postala bogova, ju je Bog izgnal iz raja in za stražo postavil kerube in plamen bliskajočega se meča (Genesis 3: 22-24). Kljub slabi ohranjenosti je na končnici še nekaj slogovnih značilnosti, ki kažejo, da sodi še v konec 18. stoletja ali v zgodnje 19. stoletje.

Pod zgornjim robom končnice je monogram M P; gre pač za začetnici naročnika slikarije oziroma lastnika panja. Svetniška legenda pripoveduje, da je v libijsko mesto Silene, kjer so morali zmaju vsak dan žrtvovati z žrebom izbrano dekle, prišel Jurij in premagal zmaja prav tisti dan, ko je bila izžrebana kraljeva hči Kleodolinda; začudeni meščani so nato postali kristjani.
Levo in desno ob žrelu za izletavanje čebel je deljena letnica 18 77; Kranjski deželni muzej je končnico pridobil leta 1916 od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

Upodobljen svetnik je evangelist, katerega atribut je angel.

V levi marginalni vinjeti je številka meseca X, v desni marginalni vinjeti je letnica 1915, levo spodaj je napis Oktober., desno spodaj je slikarjeva signatura F.(ranc) Z.(abavnik).
Muzej je končnico pridobil od Franca Zabavnika iz Šmarce pri Kamniku.

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: Kristus pove Samarijanki, ki pride k studencu po vodo, da je on sam živa voda, vir večnega življenja (Janezov evangelij, 4: 7-27).

Svetniška legenda pripoveduje, da je sv. Janez blagoslovil in brez škode popil kelih strupa, ki mu ga je bil ponudil poganski duhovnik; kelih, iz katerega beži zlo v kačji podobi, je zato svetnikov atribut. V evangelijih je sv. Jožef omenjen kot Jezusov krušni oče; na upodobitvi drži Jezuščka na desnici, v levici pa ima razcvetelo palico po pripovedi iz apokrifnega spisa, po kateri je veliki duhovnik razglasil, da bo lastnik palice, ki se bo na oltarju čudežno razcvetela, postal Marijin zaročenec. Skrajno levo in desno je deljena letnica. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Kristusov vhod v Jeruzalem. Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: množica pozdravlja Kristusov prihod v Jeruzalem (Matejev evangelij 21. 1-11; Markov evangelij 11: 1-10; Janezov evangelij 12: 12-15; Lukov evangelij 19: 29-38). Končnica je nerabljena.

Na Koroškem in Gorenjskem je Job postal zavetnik čebelarjev vsaj že v poznem 18. stoletju, na zahodnem Štajerskem najbrž šele v 19. stoletju. Domnevamo, da so ga povezali s čebelarstvom zaradi pesmi, v kateri so se črvi-zlatniki v rokah njegove žene spremenili v ose; te pa so imele v starejšem kmečkem besednem zakladu tudi skupno ime s čebelami: muhe. Oseba z imenom Job nastopa v Jobovi knjigi Svetega pisma stare zaveze; po prerekanju s satanom o Jobovi resnični pobožnosti ga Bog brezobzirno prepusti neznanskim nesrečam, oziroma satanovi oblasti češ, kljub vsemu hudemu naj bi Job ne preklinjal Boga. Od biblijske vsebine je na upodobitvah na končnicah ostal le Job, ki poln uljesov sedi na smetišču (gnoju) in žena, ki mu reče naj prekolne Boga in umre; po neki predlogi je Job prišel v zavest slikarjev končničarjev, kjer se je predstava združila še s čebelami in kranjskim čebelnjakom na upodobitvah (gl. Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana 1981, str. 16-21; L. Kretzenbacher, Hiob als Schutzpatron der slowenischen Imker, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 31-37).
Med Jobom in njegovo ženo je naslikana letnica, od katere z gotovostjo preberemo prve tri številke 184, z verjetnostjo pa zadnjo številko 3.
Končnica je bila v Grebenčevi zbirki, njegov pisni komentar se glasi: “Konc. 21; l. 1850, izdelano v Dobravi pri Ljubljani, najdeno v Št. Vidu pri Ljubljani”. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Kozel serje krojača. Ta motiv je vsaj v 19. stoletju prišel v slovensko podeželsko ustno pesništvo skoraj gotovo prav s končnic; v pesmih je omenjeno, da je bilo dejanje videno na slikariji (gl. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8628-8630).
Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646

Delo v podeželski slogovni obrtniški slikarski tradiciji.

Rokovanje uniformirancev, fragment.

Končnico je leta 1911 muzeju prodal M. Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Spodnji del končnice manjka. Motiv temelji na paraboli iz Svetega pisma nove zaveze: oče je sinovoma razdelil dedni delež imetja, eden je ostal doma in delal, drugi je odšel po svetu in veselo razuzdano živel; ko je vse potrošil, se je v bedi vrnil domov; oče ga je sprejel z gostijo, drugi sin se je zato razjezil (Lukov evangelij 15, 11-32). Razgibana zgodba je bila na Slovenskem priljubljena; koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak jo je v prvi četrtini 19. stoletja dramatiziral in naslovil “Igra od zgubljeniga sina”;

Določanje motiva niha med Frančiškom in sv. Rokom. Upodobljeni frančiškanski habit razodeva Frančiška; na upodobitvah Roka se pes nikoli ne vzpenja: očitno gre za volka, ki je strahoval mesto Gubbio in ga je po izjavi v lastni pridigi Frančišek udomačil.
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Katera velika arhitektura je upodobljena v ozadju, še ni ugotovljeno; na Slovenskem takšnega gradu ali samostana ni.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Levo spodaj so ostanki letnice, ki jo beremo: 1857. Za motiv gl. N. Kuret, Babji mlin, Prispevek k motiviki panjskih končnic, v: Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955; S. Metken, Altweibermühle, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 84-91.

Prizor trpljenja svetnika, ki velja za prvega krščanskega mučenika, temelji na svetopisemski legendi nove zaveze; ker je Štefan s krščansko propagandno pridigo razjezil judovski Veliki duhovniški svet, so ga kamenjali do smrti (Apostolska dela 7: 1-60). Upodobitev je posneta po neki biblijski ilustraciji, sorodni npr. tisti v augsburški bibliji iz l. 1770 (gl. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum, München 1991, sl. 87).
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Prim. Žontar v Kranju. Darovalec je bil znamenit čebelar (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 9).

Delo na polju, najdeno na Lokovici nad Libučami.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: pod Mojzesovim vodstvom bežijo Izraelci iz Egipta; pred njimi se odpre Rdeče morje in ko za njimi pride zasledovalna egipčanska vojska, se morje zgrne nadnjo in jo potopi (Exodus 14: 5-29).
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

Delo Selške delavnice iz časa med sredo 19. stoletja in letom 1891.

Motiv je utemeljen na omembah v Svetem pismu nove zaveze: sv. Janez Krstnik krsti Jezusa v reki Jordan, nato se odpre nebo in sv. Duh se je spusti nad Jezusa kakor golob (Markov evangelij 1: 9-11; Matejev evangelij 3: 13-17; Lukov evangelij 3: 21-22; Janezov evangelij 1: 30-33).
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Ena izmed variant ikonografskega tipa upodobitve, ki temelji na misli, da je bila v telesu matere sv. Ane sv. Marija brezmadežno spočeta. Najbrž gre za upodobitev ene izmed razmeroma številnih božjepotnih podob tega tipa na Slovenskem.
Končnica je bila najdena v Volčjem potoku pri Kamniku.

Legenda pripoveduje, da je bil svetnik prva smrtna mučeniška žrtev Decijevega preganjanja kristjanov; zato je ob papeški opravi njegov najbolj navaden atribut meč, s katerim je bil pokončan.

Prizor je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: arhangel Gabrijel sporoči Mariji, da bo spočela od sv. Duha in rodila sina, ki naj mu da ime Jezus (Lukov evangelij 1: 26-33).
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

V inv. knjigi SEM je motiv imenovan "Prosjak", vendar je upodobljenec oblečen v gosposko obleko, v levici ima sklopljen dežnik; gesta z odkritim klobukom torej ni prošnja, ampak pozdrav ob prihodu ali odhodu. Dejanski pomen upodobitve še ni razjasnjen. Pozno delo Štajerske delavnice s tenkimi potezami, vlečenimi tudi s peresom; vse z letnicami datirane in tako naslikane končnice sodijo v zadnjo četrtino 19. stoletja ali v prvo desetletje 20. stoletja. Značilno delo zadnjega slikarja te delavnice (prim. G. Makarovič 1963-64: 185, 188,druga končnica na slikovni prilogi IX: Moškon 1967: 130,131).

Sv. Jan Kapistran vodi osvoboditelje Belgrada leta 1456. Svetnik je bil frančiškan, ki je misijonaril po evropskih deželah in propagiral križarsko vojno zoper Turke. Istega leta, ko je bil Belgrad obranjen pred turškim obleganjem, je svetnik umrl v frančiškanskem samostanu v Iloku; posvečena mu je tamkajšnja cerkev, ki pa so jo leta 1991 opustošili srbski nacisti. Končnica je nerabljena; je delo Štajerske delavnice in dobro priča o izvirni podobi njenih barv.

Svetniška legenda pripoveduje, da je v libijsko mesto Silene, kjer so morali zmaju vsak dan žrtvovati z žrebom izbrano dekle, prišel Jurij in premagal zmaja prav tisti dan, ko je bila izžrebana kraljeva hči Kleodolinda; začudeni meščani so nato postali kristjani.
Končnica sodi že v čas po prvi svetovni vojni, ko je slikanje na končnicah odmrlo, čeprav so bili potem poslikani panji seveda še dolgo v rabi. Zato mislimo, da monogram J. D. v desnem spodnjem kotu lahko pomeni ali lastnika panja ali slikarja ali morda kar oba v osebi čebelarja.
Končnica je bila najdena v Cerknem.

Dejansko je upodobljen prizor iz posvetne zgodbe o Genovefi Brabantski, ki ni bila svetnica. Bila je žena trierskega grofa Siegfrieda; ko gre ta na vojno, jo zaupa v varstvo vitezu, ki pa jo hoče zapeljati, kar mu ne uspe. Genovefa rodi grofovega sina, maščevalni vitez mu sporoči, da je bila nezvesta. Grof ukaže naj jo umore v gozdu; hlapcu se zasmili in je ne ubije. Genovefa z otrokom v gozdu in votlini preživi, ker ju hrani košuta. Po sedmih letih pride Siegfried z vojne, gre na lov in zasleduje prav to košuto, ki ga pripelje do Genovefe; grof spozna svojega sina in Genovefino nedolžnost. Med preprostim prebivalstvom niso ločevali med svetniško in posvetno legendo in največkrat tudi ne med zelo čaščeno sv. Genovefo iz Nanterra, zavetnico Pariza, in Genovefo, hčerjo Brabantskega vojvode. Obe sta jim pomenili svetnico; prizor najdenja Genovefe Brabantske je bil zelo priljubljen na slikah na steklo, ki so prvotno rabile tudi kot predloga za slikanje na končnice.
Značilno, tudi s peresom slikano pozno delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: bogati, po postavi majhni cestninar Zahej spleza na divjo smokev, da vidi Kristusa, ki gre skozi Jeriho; ta se ustavi pod drevesom in reče Zaheju naj spleza z drevesa in naj ga sprejme v svojo hišo; dogodek so obsojali, češ, zakaj obiskovati grešnega človeka, za kakršne so veljali cestninarji (Lukov evangelij 19: 1-7).
Končnico je leta 1911 daroval muzeju Andrej Kozjek v Čirčičah.

Zgoraj levo in desno je oznaka: “N. 7”, ki najbrž pomeni številko panja, v srednji višini končnice levo in desno je deljena letnica 18 36, spodaj je slabo ohranjen napis, ki ga beremo: “ Friedrich v.preußen mit seine majestät.. // Seine königliche hoheit Der Kronprinz”.
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

Končnica je posneta po neki predlogi.
Fantastična predstavitev šibkosti, lahkosti krojačev. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646).

Motiv temelji na Svetem pismu stare zaveze: Bog postavi prvega moža in ženo v edenski vrt in jima prepove jesti sad drevesa spoznanja; kača pove Evi, da bosta z zaužitjem tega sadu spoznala dobro in slabo in bila Bogu enaka. Eva tedaj vzame sad, ga je in ga da še Adamu (Genesis 2: 15-22; 3: 1-7). Upodobitev je kajpak posneta po eni izmed podobnih biblijskih ilustracij in prilagojena podolžni slikovni ploskvi; živali so še miroljubne, zanimiva je upodobitev majhnega slona, sad je postal jabolko, človeka sta že oblečena, čeprav naj bi spoznala pojem nagote šele z zaužitjem sadu.

Skrajno desno spodaj je slabo ohranjena letnica 1874. Delo Selške delavnice.

Muzej je končnico pridobil leta 1912 od župnika Jelenca v Godoviču.

Marija Rožnovenska.

Mana v puščavi. Vsebina temelji na Svetem pismu stare zaveze: iz Egipta bežečim Izraelcem, ki so bili v puščavi lačni, je Bog poslal za hrano mano, belo zrnje z okusom medenega kolača (Exodus 16:14-31). Fragmentiranost slikarije na desni priča, da je bila tu končnica skrajšana. Delo v obrtniški slikarski tradiciji delavnice Leopolda Layerja iz Kranja.