Jeziki

  • Slovenščina
  • English
  • Français
  • Deutsch
  • Italiano

Nahajate se tukaj

Panjske končnice

Tiskalniku prijazna oblika

Poslikane panjske končnice so del tistega repertorija slovenske kulturne dediščine, ki ga pozna skoraj vsak Slovenec. Glede na današnje védenje so poslikane panjske končnice takorekoč avtohtoni kulturni element. Zanje velja, da so se kot eno od poglavij ljudske umetnosti, ustvarjene večinoma od in za pripadnike nižjih (kmečkih) družbenih plasti pojavile na delu slovenskega etničnega ozemlja po sredini 18. stoletja, doživele svoj razcvet v obdobju med letoma 1820 in 1880 ter spričo spremenjenih ekonomskosocialnih in duhovnih razmer zamrle v začetku 20. stoletja. Poslikani panji so bili v splošni rabi ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja na ozemlju od južne Koroške, severozahodne slovenske Štajerske, osrednje in severne Kranjske do dela Goriškege. Izven tega ozemlja jih je živahna kranjska trgovina z živimi čebelami zanesla na tisoče marsikam v evropske in celo druge dežele ter celo pobudila šibko lokalno poslikavanje panjev v Lammertalu na Avstrijskem. Zbirka poslikanih panjskih končnic Slovenskega etnografskega muzeja je po številu predmetov in njihovi reprezentativnosti unikatna in jo lahko primerjamo le še z zbirko Čebelarskega muzeja v Radovljici. Obsega 754 predmetov, ki so z etnološkega vidika pomembni kot mediji za razkrivanje odnosa do sveta tako njihovih ustvarjalcev kot tudi porabnikov. Posebnost slikarstva na panjskih končnicah je tudi ta, da se v nasprotju z motiviko na predmetih drugih zbirk ljudske likovne umetnosti, ki izhaja iz religioznega sveta, na panjskih končnicah pojavljajo številni prizori iz vsakdanjega življenja. Kot take so še vedno izziv tudi za sodobne poustvarjalce te zvrsti dediščine.

Pri uporabi vsebin, objavljenih na spletni strani SEM, morajo uporabniki upoštevati določila Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Za dodatne informacije in pogoje uporabe se obrnite na barbara.sosic@etno-muzej.si ali miha.spicek@etno-muzej.si.

630:LJU;0002492E

Upodobitev grozljivega brkatega obraza; žrelo za izletavanje čebel predstavlja usta. Na hrbtni strani končnice je napis s svinčnikom, ki ga (negotovo) čitamo: “Šuštaršič Johann Svetje Medvode Kranska Dežela”.
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

630:LJU;0000598

Svetnik je bil škof v Miri: na upodobitvi nosi škofovski ornat in insigniji. Svetniška legenda pravi, da je trem revnim plemkinjam daroval zlatnike za doto: na to spominjajo tri zlata jabolka, ki jih ima na knjigi. Nadalje sporoča legenda, da je svetnik na ladji romal v Palestino, med veliko nevihto zagrozil neurju, pomiril morje; tako je postal patron pomorcev: Upodobljeni ladji kažeta na njegovo zaščitništvo. Značilno delo v obrtniški slikarski tradiciji delavnice Leopolda Layerja iz Kranja.

630:LJU;0003074E

IHS je Kristusov monogram, ki so ga tolmačili na več načinov: kot prve tri črke grške oblike imena IHSUS, kot začetnice zmagoslavnega gesla cesarja Konstantina “v tem znamenju boš zmagal - In Hoc Signo (vinces)” , kot začetnice “Jezus človeštva rešitelj - Iesus Hominum Salvator”. Med slovenskim preprostim prebivalstvom je bil ta monogram zelo priljubljen; menili so, da ima posebno varovalno moč, imenovali so ga “sladko ime Jezusovo”. Levo in desno ob žrelu za izletavanje čebel je deljena letnica 18 94.

630:LJU;0002469

Sv. Marija veze, Jezušček pomaga sv. Jožefu pri žaganju. Upodobljenci sicer nosijo “biblijska” oblačila, notranjščina pa je obrtniško okolje v 19. stoletju. Očitno gre pa posnetek ene izmed številnih upodobitev te teme, ki je prilagojena podolžnemu formatu končnične ploskve.
Delo Štajerske delavnice.
Najdeno na Lokovici nad Libučami.

630:LJU;0002460

Hudič vzame Napoleona. Napisane so izjave upodobljencev : “Dej nazaj Napoljona”, “Nigdar vec nedobiš kojona”, ujeti Napoleon drži v desnici list z napisom “Paris”. Skoraj gotovo gre za posnetek neke zasramovalne ilustracije po odločilni bitki francosko pruske vojne pri Sedanu leta 1870, ko je francoska vojska brezpogojno kapitulirala. Tega leta hudič ni vzel samo tedanjega francoskega cesarja Napoleona III. ampak tudi cesarstvo; Francija je istega leta postala republika. Na končnici razberemo podoben slog kot pri sicer zelo sorodnih delih drugih slikarjev. Gre za delo delavniškega slikarskega sloga, ki ga moremo glede zemljepisno razširjenost takšnih končnic, na letnice na končnicah, ki izpričujejo čas delovanja, glede na slikarsko veščino in motive - najbrž pripisati Korošcu, morda slikarju Petru Markoviču iz Rožeka ali tudi njegovemu učitelju podobarju Ozbiču in še kakšnemu učencu (gl. npr. G. Makarovič, Koroške poslikane čelnice čebelnih panjev, Razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984 /dvojezično/, str. 6).

630:LJU;0007954

Mladostni videz upodobljenca ob križu in lobanji zanesljivo določa sv. Alojzija, čeprav zaradi slabe ohranjenosti slikarije ne prepoznamo več jezuitskega habita, niti lilije in molka, ki sta bila morda naslikana in sta še navadna atributa tega svetnika, umrlega zaradi okužbe, ko je imel 23 let; tedaj je skrbel za kužne bolnike v Rimu.
Končnica je iz čebelnjaka Franca Lukanca iz Most pri Komendi.

630:LJU;0002402E

Končnico je leta 1911 muzeju prodal M. Eržen z Visokega. Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: Bog je sklenil s potopom uničiti vse živo razen Noeta, kateremu je naročil, naj zgradi ladjo in vanjo vzame svojo družino in pare vseh živali; nastal je potop v katerem so pomrla vsa živa bitja razen tistih v ladji (Genesis 6: 5-22, 7). Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

630:LJU;0015734

Nad kozlovo ritjo je napis: “Zlate Štije”. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646). Gre za delo obrtno izučenega slikarja, ki je deloval na Koroškem (gl. G. Makarovič, Koroške poslikane čelne čebelnih panjev, razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984, str. 6, sl. na str. 12, 14, 15).

630:LJU;0003228

Upodobljena sta Peter in Pavel v božji milosti. Zelo priljubljena in čaščena svetnika apostola; predstavljata ustanovitelja krščanske Cerkve; zato sta pogostoma upodobljena v paru. Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla), najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).

630:LJU;0002354E

Kmet ziblje Francoza. Za motiv gl. M. Jagodic, Kmet ziblje Francoza, v: Slovenski etnograf VIII, Ljubljana 1955. Upodobitev sodi v motivno skupino, v kateri nastopajo ženske skupaj s hudiči (gl. S. Metken, Der Teufel und die Frauen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 78-81).
Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

630:LJU;0002843

Kovača pri delu. Desno spodaj je ohranjen zgornji del napisa, ki ga beremo: “Žiri”.

630:LJU;0007981

Svetniška legenda pripoveduje, da je bil Izidor sin kmečkega dninarja; bil je zelo pobožen in ko je ob jutrih hodil v cerkev, je namesto njega oral angel.
Končnica je bila najdena na Lomu nad Tržičem.

630:LJU;0002350E

Pod letnico je monogram G (ali C) E; bržkone začetnici lastnika panja. V inventarni knjigi SEM je motiv imenovan “Babe tepo biriča”. Ta opredelitev ni zelo ustrezna; upodobljena je zgradba, ob robu ležeč moški v civilni obleki, ki ga drži deklica in dve ženski, ki imata v rokah metli. Najbrž gre za upodobitev dogodka iz resničnega življenja; nesreče v reki so bile pogoste in o njih pričajo tudi votivne slike, npr. slika iz leta 1813 v SEM. Mnenje, da gre za tepež biriča se naslanja na pripoved o dogodku v Selcih: tri ženske so si porezale lase in jih prodale. Domači birič je za to zvedel in je v nedeljo pred cerkvijo zasmehovalno razglasil, naj si tiste ženske dobro osole juho, da jim bodo lasje prej zrastli; ženske so ga počakale v lopi pred kovačnico in ga preteple (Gl J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951, str. 186). Vsekakor imajo na končnici naslikane ženski in deklica dolge lase. Končnice s tem motivom naj bi slikal Babjekov Gašper iz Selc v Selški dolini; gl. S. Vurnik, Slovenske panjske končnice, v : Etnolog III, Ljubljana 1929, str. 166 in 171.

630:LJU;0002497E

Najbrž ne gre za tekočo številko panja ampak za številko, ki v preprostem verovanju pomeni srečo ali nesrečo. Verovanje v srečen pomen te številke je naslonjeno na Sveto pismo stare zaveze: 13. dne meseca adarja so Judje dobili dovoljenje kralja Asuerja, da se branijo pred napadalci in da pokončajo vse sovražnike, ki jih napadejo, njihove žene in otroke (Esterina knjiga 8: 10-12); 13. dan meseca adarja je dan zmage Judove vojske nad Nikanorjevo, od katere ni preživel nihče (Prva knjiga Makabejcev 7: 43-46). Verovanje v nesrečen pomen te številke je naslonjeno na različne motive, zlasti: ker vsebuje enoto več, ki kvari ducat, ker ni deljiva in ker je bil pri Kristusovi zadnji večerji trinajsti udeleženec Juda, Jezusov izdajalec.
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

630:LJU;0002481E

Desno spodaj je ohranjen zgornji del letnice 1902 in monograma J.P.
Poklic upodobljencev opredeljujejo naslikani škarje, vatel in likalnik. Fantastična predstavitev šibkosti, lahkosti krojačev. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646). Ozadje motiva je zasmehovanje počasnosti in krojaškega stanu.
Leta 1914 je muzej pridobil končnico od župnika Janeza Jelenca v Godoviču.

630:LJU;0015784

Značilno trikotniška figura razodeva upodobitev kipa, na baročen način oblečenega v tekstilno obleko - sv. Marije v neki romarski cerkvi. Ker nima enkratnih dodatnih atributov, tu ikonografski tip oziroma eden od številnih božjepotnih krajev s takšno milostno podobo ni natančneje določljiv. Delo Štajerske delavnice.
Končnico je muzej kupil leta 1939 od Antona Demšarja v Ljubljani.

630:LJU;0001014

Značilno trikotniška figura razodeva upodobitev kipa, na baročen način oblečenega v tekstilno obleko - sv. Marije v neki romarski cerkvi. Ker nima enkratnih dodatnih atributov, tu ikonografski tip oziroma eden od številnih božjepotnih krajev s takšno milostno podobo ni natančneje določljiv. Glej še inv. št. 582 in 967. Delo Štajerske delavnice.

630:LJU;0003169E

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: po 40. dneh posta v puščavi pride h Kristusu hudič in mu zastavlja naloge, ki naj jih reši, če je res božji sin (na končnici prizori od desne proti levi): pokaže mu kamen, ki naj ga spremeni v kruh; pelje ga na goro in mu pokaže in obljubi vsa kraljestva, če se hudiču pokloni; postavi ga vrh templja in mu veli naj se vrže dol, češ, da bodo božjega sinu prestregli angeli (Matejev evangelij 4: 2-10; Lukov evangelij 4: 1-12).

630:LJU;0002358

Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Čehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15) Delo Štajerske delavnice. Najdeno v Dražgošah.

630:LJU;0007649

Sv. Barbara.
Inv. št. 7649; 13,5 x 28 cm; z deljeno letnico 18 46; končnica je bila najdena pri Andrejčniku v Gornjem Gradu.
Barbara sodi med 14 svetih pomočnikov v sili; je zaščitnica v smrtni nevarnosti, pred strelo in zavetnica rudarjev, vojakov, livarjev in gasilcev. Stolp s tremi okni je svetničin atribut, ker je velela, naj v stolpu, kamor jo je bil zaprl oče, ob dveh oknih napraviti še tretje in je poganskemu očetu to tolmačila kot podobo sprejema svetlobe krščanske sv. Trojice.

630:LJU;0002337E

Pegam in Lambergar in konjenika. Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Cehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15) . Delo v slogu, značilnem za postbaročno podeželsko obrtno slikarsko veščino.

630:LJU;0003161E

Desno ob vratu leve vaze in levo ob vratu desne vaze so reliefni ostanki deljene letnice 18 44. Desno ob upodobljencu v papeški opravi so ostanki slikarije, ki jih prepoznamo kot vinsko trto z grozdi, kar označuje Urbana, zavetnika vinogradnikov.
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Iv. Lampe, lekarnar v Kranju.

630:LJU;0007983

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: Kristus je v strahu pred prostovoljno lastno žrtvijo šel z učenci na Oljsko goro in goreče molil k Bogu; prikazal se mu je angel in ga krepčal, učenci so medtem spali (Lukov evangelij 22: 39-47; Matejev evangelij 26: 36-49; Markov evangelij 14: 32-45; Janezov evangelij 18: 1-3). Delo Selške delavnice.
Končnica je bila najdena v Praprotnem v Selški dolini.

630:LJU;0007966

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: po 40. dneh posta v puščavi pride h Kristusu hudič in mu zastavlja naloge, ki naj jih reši, če je res božji sin (na končnici prizori od desne proti levi): pokaže mu kamen, ki naj ga spremeni v kruh; pelje ga na goro in mu pokaže in obljubi vsa kraljestva, če se hudiču pokloni; postavi ga vrh templja in mu veli naj se vrže dol, češ, da bodo božjega sinu prestregli angeli (Matejev evangelij 4: 2-10; Lukov evangelij 4: 1-12).
Končnica je bila v čebelnjaku Petra Lukanca, Moste pri Komendi 101.

630:LJU;0000957

Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Za določljivost ikonografskega tipa oziroma božje poti prim. komentar pod inv. št. 582. Fragmentiranost slikarije levo in desno kaže, da je končnica obžagana, tako da je ustrezala razmeroma ozkemu panju. Slabo vidna deljena letnica je spodaj levo in desno.

630:LJU;0002419E

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: Kristus je v strahu pred prostovoljno lastno žrtvijo šel z učenci na Oljsko goro in goreče molil k Bogu; prikazal se mu je angel in ga krepčal, učenci so medtem spali (Lukov evangelij 22: 39-47; Matejev evangelij 26: 36-49; Markov evangelij 14: 32-45; Janezov evangelij 18: 1-3).
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Fr. Strupi iz Čirčič pri Kranju.

630:LJU;0008986

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: Kristus smatra, da so menjalci denarja in prodajalci žrtvenih živali iz božjega templja napravili tržnico in jih v jezi z bičem, priložnostno napravljenim iz vrvi, izžene (Janezov evangelij 2: 14-17; Matejev evangelij 21: 12-13; Lukov evangelij 19: 45-46; Markov evangelij 11: 15-18). Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

630:LJU;0002324E

Upodobljenka ima okrog glave obstret in v levici palmo, kar jo opredeljuje kot svetnico in mučenico; upodobitev svetniškega atributa v desnici pa je že tako uničena, da ga ne prepoznamo.
Glede na slikarski slog in tip cvetličnega okrasja je to eno izmed del, ki so značilna za postbaročno obrtno podeželsko obrtniško slikarsko tradicijo.

630:LJU;0003057E

V levi marginalni vinjeti je številka meseca III, v desni marginalni vinjeti je letnica 1915, levo spodaj je napis März., desno spodaj je slikarjeva signatura F.(ranc) S. Z.(abavnik).
Muzej je končnico pridobil od Franca Zabavnika iz Šmarce pri Kamniku.

630:LJU;0002522

Značilno trikotniška figura razodeva upodobitev kipa, na baročen način oblečenega v tekstilno obleko - sv. Marije v neki romarski cerkvi. Ker nima enkratnih dodatnih atributov, tu ikonografski tip oziroma eden od številnih božjepotnih krajev s takšno milostno podobo ni natančneje določljiv. Delo Selške delavnice.

630:LJU;0002472E

Na zastavi je napis, katerega je morda treba brati: Mi smo dobri. V inv. knjigi SEM je motiv imenovan “Naborniki”, najbrž zaradi napisa vendar so vsi upodobljenci v uniformah, kar izključuje takšno opredelitev. Glede na upodobitve uniform bi v desni skupini morda lahko bili vojaki deželne brambe. Vsekakor je upodobljen konflikt med skupinama; natančnejši pomen še ni ugotovljen.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

630:LJU;0002424E

Ena izmed variant ikonografskega tipa upodobitve, ki temelji na misli, da je bila v telesu matere sv. Ane sv. Marija brezmadežno spočeta. Najbrž gre za upodobitev ene izmed razmeroma številnih božjepotnih podob tega tipa na Slovenskem.
Prvine upodobitve pri tej varianti tega ikonografskega motiva so vzete iz Svetega pisma nove zaveze: upodobljenka je odeta v Sonce, pod nogami ima Mesec, okoli glave venec dvanajstih zvezd (Apokalipsa 12: 1).
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

630:LJU;0002459E

Upodobitev baročne scenerije, v kateri so na Veliki petek in Veliko soboto za obletnico časa, ki ga je prebil Jezus v grobu, shranjevali evharistijo. Za verovanje preprostih ljudi je upodobitev vsaj večinoma pomenila pravi Jezusov grob. Zelo priljubljen motiv na slikah na steklo, od koder so ga najbrž prevzeli slikarji končnic. Značilno delo Selške delavnice.

630:LJU;0002477E

Oče pride s palico po sina v gostilno; levo in desno ob obeh vazah je letnica 1 8 6 8; muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

630:LJU;0002436E

V inv. knjigi upodobljenec ni določneje opredeljen vendar ima v desnici ključ, ki je atribut sv. Petra;
Najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).
Končnico je leta 1911 podaril muzeju Jan. Strupi, Rupa pri Kranju.

630:LJU;0002401E

Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: prva človeka nista ubogala božje prepovedi in sta jedla sad drevesa spoznanja; za kazen in da ne bi jedla še sadu drevesa življenja, s čimer bi postala bogova, ju je Bog izgnal iz raja in za stražo postavil kerube in plamen bliskajočega se meča (Genesis 3: 22-24).
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

630:LJU;0002418E

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: na večerji med svojimi učenci Kristus opredeli kruh kot svoje telo in vino kot svojo kri (Markov evangelij 14: 17-26; Matejev evangelij 26: 20-30; Janezov evangelij 13: 1-30; Lukov evangelij 22: 14-23); krščanska teologija smatra dogodek za utemeljitev najsvetejšega zakramenta, sv. Evharistije.
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Fr. Strupi iz Čirčič pri Kranju.

630:LJU;0002545

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: množica pozdravlja Kristusov prihod v Jeruzalem( Matejev evangelij 21. 1-11; Markov evangelij 11: 1-10; Janezov evangelij 12: 12-15; Lukov evangelij 19: 29-38).

630:LJU;0007941

Končnica za dvojni panj. Z upodobitvami so najbrž mišljeni Indijanci: pošasti so sicer fantazijske vendar se zdi, da so upodobljenci in vsaj leva pošast nasledniki De Bryjevih grafik v Zgodovini Floride iz leta 1591, na katerih se domačini borijo z zvermi, aligatorji so upodobljeni kot zmaji itd. Vsekakor gre za evropsko videnje tujih dežel, kakršno je moralo na končnico priti z neko predlogo.
Končnica je bila v čebelnjaku Matije Sušnika v Goričanah pri Medvodah 24.

630:LJU;0015765

Monštranco flankirata levo in desno po en stražar in angel; spodaj, od leve proti desni so med stražarjem in angelom, med angelom in monštranco, med monštranco in angelom, med angelom in stražarjem plitvi, reliefno ohranjeni ostanki številk letnice, ki jo beremo 1 8 3 0; predzadnja številka je morda tudi 8. V inventarni knjigi SEM je motiv imenovan “Sv. Rešnje telo”, kar je drugo ime za posvečeno hostijo, kruh, katerega celotna substanca je po krščanskem teološkem nauku spremenjena v celotno substanco Kristusovega telesa, pri čemer ostane nespremenjen samo zunanji videz. Vendar gre pri upodobitvi tudi za monštranco, hranišče s prozorno posodico, v kateri je hostija vidna za vernike.

630:LJU;0007110

Abrahamova daritev.
Inv. št. 7110; 14 x 25,5 cm; končnica je bila najdena v okolici Poljan.
Vsebina temelji v Sv. pismu stare zaveze: Bog naroči Abrahamu naj na gori žrtvuje svojega sina Izaka v ognju; ko Abraham že hoče zaklati sina, to grozno naročilo prekine angel s prav tako grozljivim sporočilom, da je šlo samo za preizkus Abrahamove popolne vdanosti Bogu (Genesis 22: 2-12).

630:LJU;0000973

V evangelijih je sv. Jožef omenjen kot Jezusov krušni oce; na upodobitvi drži Jezušcka na desnici, v levici pa ima razcveteno palico po pripovedi iz apokrifnega spisa, po kateri je veliki duhovnik razglasil, da bo lastnik palice, ki se bo na oltarju čudežno razcvetela, postal Marijin zaročenec. Levo ob upodobljencu je sekira v tnalu, ki označuje Jožefa kot tesarja, njegov poklic je izpričan v Svetem pismu nove zaveze (Matejev evangelij 13: 55). Značilno delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

630:LJU;0015754

Nož v upodobljenčevi desnici je atribut sv. Jerneja; legenda pripoveduje, da so svetnika, ko se je vračal iz Armenije, kjer je bil širil krščanstvo, ujeli domačini. Ker ni hotel počastiti njihovih bogov, so ga z nožem živega odrli; zato je nož svetnikov atribut, palma pa je splošni znak mučeništva.

630:LJU;0002393E

Upodobitev je nedvomno posnetek ene izmed številnih predlog s takšnimi personifikacijami, lahko bi nastala tudi po sliki na steklo s takšnim motivom. Delo Selške delavnice.

630:LJU;0003130E

Osrednji prizor je nejasen, ker manjka pokrov odprtine za zračenje panja ob prevozu na pašo. Levo je hiša, desno mož, sedeč ob mizi. Od slabo ohranjenega napisa na desni preberemo: “LuStig .. gelebet .. geStorben ..”
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

630:LJU;0003061E

Mrežasto razpokana plast barve kaže na rabo industrijskih barv, kar omogoča datiranje končnice v pozno 19. stoletja ali začetek 20. stoletja.
Motiv temelji v Svetem pismu stare zaveze: sinovi hebrejskega patriarha Jakoba so morali delati na polju in so sovražili svojega mlajšega brata Jožefa, ki je bil očetu najljubši in je ostajal doma; nekoč je šel Jožef pogledat kako pasejo bratje drobnico; ti so ga hoteli ubiti, vendar so ga samo vrgli v vodnjak, ko pa je mimo prišla karavana trgovcev na poti v Egipt, so jim ga prodali za dvajset srebrnikov (Genesis 37: 3,4, 16-28).
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

630:LJU;0000114

Vsebina temelju na Svetem pismu stare zaveze: Bog naroči Abrahamu, naj na gori žrtvuje svojega sina Izaka v ognju; ko Abraham že hoče zaklati sina, to naročilo prekine angel z sporočilom, da je šlo samo za preizkus Abrahamove popolne vdanosti Bogu (Genesis 22:2-12). V inv. knjigi SEM je zapisano zmotno branje letnice 1853.

630:LJU;0002306E

Levo ob svetnikovi desnici je slabo ohranjena letnica 1864 ali 1860; najdišče ni znano.
Motiv temelji na Svetem pismu stare zaveze: preroku Elizeju se zaradi pleše posmehujejo dečki iz mesta Betela; prerok jih prekolne v božjem imenu; iz gozda pridrvita medveda in raztrgata 42 otrok (Druga knjiga kraljev 2: 23-25). Grozna zgodba, ki je v bibliji zapisana z odobravanjem. Delo Selške delavnice, zelo verjetno posneto po neki biblijski ilustraciji. ki obravnava repliko te končnice. V inv. knjigi SEM motiv slikarije ni določen. Delo Selške delavnice.

630:LJU;0002333

Svetniška legenda pripoveduje, da je bil Izidor sin kmečkega dninarja; bil je zelo pobožen in ko je ob jutrih hodil v cerkev, je namesto njega oral angel.
Značilno, tudi s peresom naslikano delo Štajerske delavnice iz konca 19. stoletja ali začetka 20. stoletja

630:LJU;0017246

Lisica brije lovca. Prizor iz motivnega skupine “narobe svet”: živali nastopajo v človeških vlogah. Prim. N. Gockerell, Aus dem Motivkreis der Verkehrten Welt, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 103-105.
Skrajno levo je v srednji višini končnice letnica 1861; končnico je leta 1992 muzeju prodala Marta Vidmar, Ljubljana, Vogelna 10, vdova zbiralca Avguština Vidmarja.
Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju. Imeniten, žal le delno ohranjen kos.

630:LJU;0002417E

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: množica pozdravlja Kristusov prihod v Jeruzalem( Matejev evangelij 21. 1-11; Markov evangelij 11: 1-10; Janezov evangelij 12: 12-15; Lukov evangelij 19: 29-38).
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

630:LJU;0007109

Job na gnoju.
Inv. št. 7109; 14 x 23 cm; končnica je bila najdena v okolici Lučin.
V četrtinski višini končnice so med figurama ostanki letnice 1866. Na Koroškem in Gorenjskem je Job postal zavetnik čebelarjev vsaj že v poznem 18. stoletju, na zahodnem Štajerskem najbrž šele v 19. stoletju. Domnevamo, da so ga povezali s čebelarstvom zaradi pesmi, v kateri so se črvi-zlatniki v rokah njegove žene spremenili v ose; te pa so imele v starejšem kmečkem besednem zakladu tudi skupno ime s čebelami: muhe. Oseba z imenom Job nastopa v Jobovi knjigi Svetega pisma stare zaveze; po prerekanju s satanom o Jobovi resnični pobožnosti ga Bog brezobzirno prepusti neznanskim nesrečam, oziroma satanovi oblasti češ, kljub vsemu hudemu naj bi Job ne preklinjal Boga. Od biblijske vsebine je na upodobitvah na končnicah ostal le Job, ki poln uljesov sedi na smetišču (gnoju) in žena, ki mu reče naj prekolne Boga in umre; godec ali godci so prišli v zgodbo iz grškega Jobovega apokrifa (tako je Job v severozahodni Evropi v 15. in 16. stoletju postal zavetnik glasbenikov) in nato po neki predlogi v zavest slikarjev končničarjev, kjer se je predstava združila še s čebelami in kranjskim čebelnjakom na upodobitvah (gl. Slovenske ljudske pesmi II, Ljubljana 1981, str. 16-21; L. Kretzenbacher, Hiob als Schutzpatron der slowenischen Imker, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 31-37). Končnica kljub slabi ohranjenosti še kaže številne slogovne značilnosti Selške delavnice.

630:LJU;0002451E

Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.
Legenda pripoveduje, da so svetnici ukazali naj žrtvuje aleksandrijskim mestnim božanstvom; ona pa jih je herostratsko prekrižala in kipi so razpadli. Za kazen so jo privezali k srebru in ji s kleščami pulili zobe. Zato so njen atribut klešče z izpuljenim zobom in po nenavadni logiki, ki velja v verovanjih, je postala zelo čaščena zavetnica zoper zobobol. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

630:LJU;0002383E

Napis “Gašper Erlih” najbrž pomeni lastnika panja, ki je morebiti bil tudi upodobljeni lovec; zaradi redkosti napisov na končnicah in enkratnosti imena namreč moremo domnevati, da je napis nastal zaradi posebne zahteve naročnika slikarije.

630:LJU;0007976

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja, stopili so v hišo, kjer so videli Dete z Marijo, se mu poklonili in mu darovali zlata, kadila in mire (Matejev evangelij 2: 1-11). Upodobitev na končnici kaže ikonografske predstave, ki so nastale v poznem srednjem veku. Posneta je po neki novoveški predlogi vendar je prilagojena podolžnemu formatu končnice in na enem prizorišču združuje dve časovno in prostorsko različni sceni: rojstvo in pohod.
Končnica je bila najdena v Praprotnem v Selški dolini.

630:LJU;0002528

Upodobljenec v papeški opravi sedi na papeškem prestolu. Delo Selške delavnice.
Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: v Cezareji Kristus podeli oblast z besedami: “Ti so Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva, in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih” (Matejev evangelij 16: 18-20).

630:LJU;0003155E

Zgornji in spodnji del končnice manjkata. Ni pojasnjeno, kdo je upodobljenec. Desnico drži na prsih kot Napoleon, pod levo pazduho drži koničast klobuk.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

630:LJU;0009225

Spodaj med kapelnikom in bobnarjem je letnica 1843. Delo slikarske obrtniške tradicije delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

630:LJU;0002493E

V inv. knjigi SEM je zapisano, da je bila končnica pridobljena od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

630:LJU;0002332

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: Kristus je v strahu pred prostovoljno lastno žrtvijo šel z učenci na Oljsko goro in goreče molil k Bogu; prikazal se mu je angel in ga krepčal, učenci so medtem spali (Lukov evangelij 22: 39-47; Matejev evangelij 26: 36-49; Markov evangelij 14: 32-45; Janezov evangelij 18: 1-3). Po mnenju prodajalca A. Demšarja naj bi končnico naslikal nek neznan slikar iz Zabrekev, vendar gre nedvomno za zelo značilno delo Štajerske delavnice.

630:LJU;0002533

Par v praznični gorenjski kmečki noši. Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

630:LJU;0002329E

Sv. Urban. Desno ob upodobljencu v papeški opravi so ostanki slikarije, ki jih prepoznamo kot vinsko trto z grozdi, kar označuje Urbana, zavetnika vinogradnikov. Številke letnice so razmaknjene: nameščene so nad spodnjim robom slikarske ploskve skrajno v kotih in levo in desno ob oziroma nad žrelom za izletavanje čebel; kljub slabi ohranjenosti jih z gotovostjo beremo: 1 7 7 0.

630:LJU;0000954

Sv. Miklavž in sv. Florijan. Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Sv. Miklavž je bil škof v Miri: na upodobitvi nosi škofovski ornat in insigniji. Svetniška legenda pravi, da je trem revnim plemkinjam daroval zlatnike za doto: na to spominjajo tri zlata jabolka, ki jih ima na knjigi.
Florijan je vojaško opravljen, na glavi ima čelado, v levici vojaško zastavo, v desnici pa golido, s katero izliva vodo na gorečo hišo; legenda pripoveduje, da je bil svetnik mučeniško utopljeni rimski vojak in da je z eno vedrico vode čudežno pogasil požar v hiši ali celo v vsem mestu. Bil je nadvse priljubljen zaščitnik pred požari vsaj že od konca srednjega veka. Delo Štajerske delavnice.

630:LJU;0007221

Motiv temelji na Svetem pismu stare zaveze: Bog postavi prvega moža in ženo v edenski vrt in jima prepove jesti sad drevesa spoznanja; kača pove Evi, da bosta z zaužitjem tega sadu spoznala dobro in slabo in bila Bogu enaka. Eva tedaj vzame sad, ga je in ga da še Adamu (Genesis 2: 15-22; 3: 1-7).
Končnica je bila najdena v Cerknem.

630:LJU;0002482E

Najbrž gre za slikarijo čebelarja, ki je na zgornjem delu končnice tudi namestil zračnik, koristen ob prevažanju čebel.
Končnico je muzej pridobil leta 1913 od župnika J. Jelenca, Ledina.

630:LJU;0002316E

Upodobitev v šestih stripovskih sličicah;
Motiv temelji na paraboli iz Svetega pisma nove zaveze: oče je sinovoma razdelil dedni delež imetja, eden je ostal doma in delal, drugi je odšel po svetu in veselo razuzdano živel; ko je vse potrošil, se je v bedi vrnil domov; oče ga je sprejel z gostijo, drugi sin se je zato razjezil (Lukov evangelij 15, 11-32). Razgibana zgodba je bila na Slovenskem priljubljena; koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak jo je v prvi četrtini 19. stoletja dramatiziral in naslovil “Igra od zgubljeniga sina”; večkrat je upodobljena na slikah na steklo . Končnica ima dve žreli za izletavanje čebel: namenjena je bila dvojnemu panju. Delo v obrtniški slikarski tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

630:LJU;0000960

Svetniška legenda pripoveduje, da Janez iz kraja Nepomuka, ki je bil kraljičin spovednik, ni hotel kralju Vaclavu izdati njenih grehov; zato so ga vrgli z mostu in utopili v Vltavi; preden je padel v vodo, se mu je okrog glave prikazal obstret petih zvezd. Prst na svetnikovih ustih kaže na spovedno molčečnost. Levo in desno ob svetniku je deljena letnica. Na Slovenskem zelo priljubljen svetnik kot imenski patron številnih Janezov ter zaščitnik mostov in pred poplavami. Spodnji rob končnice manjka. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

630:LJU;0007834

Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Cehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15)
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

630:LJU;0003138E

Na sicer slabo ohranjeni in nejasni slikariji prepoznamo ključ v desnici levega upodobljenca in meč v levici desnega upodobljenca. Zelo priljubljena in čaščena svetnika apostola; predstavljata ustanovitelja krščanske Cerkve; zato sta pogostoma upodobljena v paru. Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla), najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

630:LJU;0007822

Prizor trpljenja svetnika, ki velja za prvega krščanskega mučenika, temelji na svetopisemski legendi nove zaveze; ker je Štefan s krščansko propagandno pridigo razjezil judovski Veliki duhovniški svet, so ga kamenjali do smrti (Apostolska dela 7: 1-60). Upodobitev je posneta po neki biblijski ilustraciji, sorodni npr. tisti v augsburški bibliji iz l. 1770 (gl. N. Gockerell, Die religiösen Themen auf Bienenstockbrettchen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum, München 1991, sl. 87).
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

630:LJU;0002458

Elija se loči od Elizeja. Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: prerok Elija se loči od preroka Elizeja na nebeškem ognjenem vozu; Elizej pobere Elizejev plašč, ki zdrkne z voza in z njim čudežno razdeli vodo v reki Jordan (Druga knjiga kraljev 2: 11-14);
Značilno delo delavniškega slikarskega sloga (z enakimi polbalustri in pogosto okrastim ozadjem), ki ga moremo glede zemljepisno razširjenost takšnih končnic, na letnice na končnicah, ki izpričujejo čas delovanja, glede na slikarsko veščino in motive - najbrž pripisati Korošcu, morda slikarju Petru Markoviču iz Rožeka ali tudi njegovemu učitelju podobarju Ozbiču in še kakšnemu učencu (gl. npr. G. Makarovič, Koroške poslikane čelnice čebelnih panjev, Razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984 /dvojezično/, str. 6).
Končnica je bila najdena na Lokovici nad Libučami.

630:LJU;0000903

Zelo priljubljeni in čaščeni svetnici. Barbara sodi med 14 svetih pomočnikov v sili; je zaščitnica v smrtni nevarnosti, pred strelo in zavetnica rudarjev, vojakov, livarjev in gasilcev. Eden izmed njenih najobičajnejših atributov je kelih s hostijo, ker legenda pripoveduje, da je ob smrti molila, naj nihče ne umre brez zakramentov. Sv. Marija velja za univerzalno zaščitnico; na končnici je upodobljen ikonografski tip 'Marija Pomagaj'. Levo in desno je končnica skrajšana, da je ustrezala velikosti določenega panja. Delo Štajerske delavnice iz druge polovice 19. stoletja.

630:LJU;0000901

V inv. knjigi SEM je motiv imenovan Žanjice, kar je malce neustrezno: žanjica je samo ena, leva ženska zlaga ali veže snope, desna ženska reže kruh fantiču, še dva otročiča se mikastita vrh snopja. Značilno delo Slikarja črnih obrisov, takšni obrisi so v slikarstvu na končnicah zelo redki. Znane so z letnicami 1877,1879 in 1894 datirane končnice tega slikarja pod inv. št. 7827, 9223 in 2542; njegova dela so npr. še pod inv. št. 2359, 2517 in 15727.

630:LJU;0002531

Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

630:LJU;0002487E

Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

630:LJU;0015730

Skrajno desno, v tretjinski višini končnice so reliefni ostanki letnice 1887. Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: Kristus smatra, da so menjalci denarja in prodajalci žrtvenih živali iz božjega templja napravili tržnico in jih v jezi z bičem, priložnostno napravljenim iz vrvi, izžene (Janezov evangelij 2: 14-17; Matejev evangelij 21: 12-13; Lukov evangelij 19: 45-46; Markov evangelij 11: 15-18). Eno zadnjih del, naslikanih v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

630:LJU;0003071E

Ali je upodobljena lisica ali morda kakšna druga žival, je seveda odprto vprašanje, na katerega bi lahko z gotovostjo odgovoril le slikar; morebiti pa bo na to vprašanje odgovorila najdba predloge.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

630:LJU;0002478E

Upodobitev v smislu reka “Baba je hujši od vraga” je nastala po neki predlogi; gl. S. Metken, Der Teufel und die Frauen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 78-81.
V desnem zgornjem kotu je letnica 1853; končnico je leta 1911 daroval muzeju Andrej Kozjek v Čirčičah.

630:LJU;0017082

Levo je upodobljen čebelnjak, v sredini strelec, desno medved s panjem na rami.
Končnico je prejšnji lastnik skupaj z nekaj drugimi našel nerabljeno na podstrehi hiše “pri Blaževcu” v Selcah v Selški dolini. To pa je hiša št. 19, v kateri sta slikala Marija Pavlič, vulgo Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka in njen oče (Gl. K. Plestenjak - F. Planina, Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja, v: Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949; J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, v:
Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951; G. Makarovič, Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc, v: Loški razgledi IX, Škofja Loka 1962; Isti, Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem, v: Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1962). Na štirih od teh končnic je letnica 1891, ki pomeni tudi smrtno leto slikarke: kajpak gre za njena zadnja dela, ki so po njeni smrti ostala v hiši, oziroma so jih spravili na podstrešje. Te končnice niso samo neposredna ključna pričevanja o osebnem slogu njenih del ampak tudi izjemna pričevanja o izvirni barvni skali oziroma barvnih skladih, ker barvne plasti končnic niso bile izpostavljene soncu in atmosferilijam ampak so ostale nedotaknjene in nespremenjene.

630:LJU;0002437E

Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla).
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

Strani