Slovenski etnografski muzej

Datum objave 
6. september 2018
Kaj 
Novice

Predstavitev eksperimentalne razstave Afrika in Slovenija: preplet ljudi in predmetov na konferenci Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA)

Evropsko združenje socialnih antropologov (EASA) je med 14. in 17. avgustom 2018 pripravilo petnajsto bienalno konferenco združenja, ki je tokrat potekala v švedski prestolnici Stocholmu.

Tema letošnje konference je bila pričakovana. Z njenim naslovom Staying, Moving, Settling so začrtali rdečo nit razprav, ki so zajele najrazličnejše oblike mobilnosti, med njimi migracije beguncev in delavcev, romarska popotovanja in turistične migracije. Hkrati se niso omejili le na premikanja v fizičnem prostoru, ki se dogajajo sedaj, temveč so želeli osvetliti mnoge vidike in oblike mobilnosti, tudi njene dolgoročne učinke. Dogodek je bil izjemno bogat, saj je bilo izvedenih več kot 160 panelov, tri plenarna srečanja, sedemnajst laboratorijev oziroma delavnic ter obširni program etnografskih filmov. Glavno predavanje z naslovom Walling, Unsettling, Stealing je tokrat izvedel prof. Shahram Khosravi iz Stockholmske univerze, ki je razmišljal o povezavah med imperiji, vojnami in zidovi, ki jih gradimo, pri tem pa se je naslanjal na aktualne etnografske primere.

Dva panela tokratne konference sta neposredno naslovila muzejske teme. Prvi se je ukvarjal z zgodovino in prihodnostjo ideje muzejev svetovnih kultur (Museums of world culture: history and future of an idea), drugi pa s povezovanjem prostorov in ljudi skozi prizmo predmetov, ki potujejo (Museums in transformation: linking places and people through migratory objects). Prvega se žal nisem udeležila, v okviru drugega pa sem predstavila metodologijo sodelovanja s slovenskimi Afričani pri raziskovanju in pripravi dela razstave Afrika in Slovenija: preplet ljudi in predmetov. Del razstave, kjer so se predstavili naši sogovorniki, je bil namenjen njihovim izkušnjam, spominom, refleksijam in osebnim predmetom, ki so pripovedovali njihovo osebno dediščino, povezano s priselitvijo v socialistično Jugoslavijo in oblikovanjem njihove življenjske poti v novem okolju. Skupno raziskovanje omenjene tematike in sodelovanje pri postavitvi razstave sta temeljila na treh konceptih: skupni odgovornosti za dediščino z njenimi nosilci, epistemski pravičnosti in radikalni transparentnosti. Vsi omenjeni koncepti so podlaga demokratizacije muzejskega dela, ki prinaša tudi redefinicijo vloge in odgovornosti muzejskega strokovnjaka. Predstavitev naših izkušenj in razmislekov o skupnem raziskovanju in pripravi razstave s slovenskimi Afričani je sovpadala z drugimi predstavitvami v okviru panela (nekaj prispevkov je bilo žal odpovedanih), ki so prav tako naslavljali sodelovanje z diasporami ali manjšinskimi skupnostmi v njihovih državah.

Tone Cecilie Karlgård (Muzeja kulturne zgodovine in Univerza v Oslu) je v svojem prispevku Congo Gaze - People, Encounters and Artifacts predstavila sodelovanje med kongovsko diasporo in muzejem, ki ga je utemeljila na konceptu radikalnega zaupanja Bernadette Lynch. Največja zbirka muzeja, ki prihaja iz ene države, je prav kongovska. V predstavljenem projektu so jo raziskali skupaj s pripadniki diaspore iz DR Kongo in opredelili dodatne kontekste izbranih predmetov. Povezali so jih z dogodki, izkušnjami, spomini in željami za prihodnost, ki jih imajo danes diaspora na Norveškem in skupnosti v DR Kongu, ter pripravili razstavo. Sodelovanje je bilo dolgotrajno, zahtevalo je precej finančnega vložka in energije sodelujočih, vzpostavljanje in ohranjanje zaupanja pa je proces, ki se nikoli ne konča. V svojem prispevku se je avtorica med drugim vprašala, ali je mogoče preseči strukture moči, ki so v odnosu med muzejskimi kustosi in sodelujočimi še vedno močne. Hkrati smo razpravljali tudi o tem, ali naj sodelujoči v takšnih projektih delajo na prostovoljski podlagi ali naj bodo za svoj prispevek plačani. Udeleženci panela smo se strinjali, da je energijo, trud in delo naših sogovornikov treba plačati.

Annika Kirbis (Max Planck Institut za raziskavo religijske in etnične raznolikosti in Univerza v Utrechtu) je v svojem prispevku Settling in History: Reflections on 'Turkish Memories' in Vienna predstavila projekt Zbirka migracij (Migration Collection). Projekt je bil zasnovan na Dunaju ob 50. obletnici sporazuma ob rekrutiranju delavcev iz Turčije in iz bivše Jugoslavije. Iz projekta je leta 2017 izšla razstava Geteilte Geschichte. Viyana – Beč – Wien (Skupna/ločena zgodovina. Viyana – Beč – Vienna), ki je predstavila migracije v mesto, predvsem izkušnje delavcev migrantov. Avtorica prispevka se je pogovarjala z muzejsko ekipo, ki je raziskovala omenjeno temo, ter z delavci migranti. V prispevku je poudarila nekaj značilnosti njihovega sodelovanja, a tukaj izpostavljam njeno ključno vprašanje: kateri diskurzi o Drugih v muzeju prevladajo in dominantneje prispevajo k narativu o mestu. Avtorica meni, da ta razstava – čeprav je doprinesla k večji inkluziji glasov prebivalcev mesta – ni zares uspela preseči anti-islamskega diskurza, ki je v zadnjih letih v mestu močno prisoten. Njen argument je še zlasti ta, da si je prav nasproti te razstave mogoče ogledati stalno razstavo, ki govori o zgodovini mesta Dunaj in med drugim obeležuje otomansko obleganje Dunaja iz 16. in 17. st. Po njenem mnenju ni dovolj, da muzej z občasnimi razstavami le zapolni del zgodovine, ki je bil prej nepoznan, temveč mora to zgodovino zapisati na novo in tako v skladu z novimi spoznanji nenehno nadgrajevati stalno postavitev.

Yueh-Po Huang (Academia Sinica) je v svojem prispevku Bringing Atayal Weaving and Hunting Materials Home: An Innovative and Collaborative Exhibition by the Institute of Ethnology, Academia Sinica and An Atayal Community in Northeastern Taiwan poudaril pomen sodelovanja med omenjenimi deležniki pri ohranjanju dediščine in kulture ljudstva Atayal, ki so tretja največja staroselska skupina v Tajvanu. Muzej Etnološkega inštituta sta mlada pripadnika ljudstva Atayal prosila za dostop do predmetov, ki jih hranijo, in vzpostavilo se je sodelovanje muzeja z mladimi in starejšimi Atayalci. Preko sodelovanja z muzejem so opredelili in okrepili povezavo s svojo tradicijo ter jo prenašali na mlajše generacije, tudi s pripravo razstave. Avtor prispevka je razložil, da je tovrstno prepoznavanje in opredeljevanje staroselskih skupin novejši trend. Od leta 2000 je tajvanska vlada vzpostavila številne majhne muzeje na območjih, kjer živijo staroselci, da bi v njih prikazovala njihovo kulturo, zgodovino in tradicije. Ti muzeji pa so bili zelo slabo obiskani, zato so v predstavljenem projektu podprli iniciativo samih staroselcev in v sodelovanju z njimi reprezentirali njihovo kulturo. Avtor je poudaril, da imajo tovrstni projekti pomembne učinke na kulturne in etnične politike v državi.

Tovrstna sodelovanja odpirajo številna vprašanja in dileme, o katerih bi kazalo razmišljati skupaj z drugimi muzejskimi strokovnjaki s podobnimi izkušnjami in jih naslavljati na institucionalni ravni. Pomemben rezultat našega srečanja je bil razmislek o tem, da je treba vzpostaviti enotne standarde za delo z različnimi etničnimi skupinami, za kar si bomo v nadaljnjem sodelovanju udeleženci panela tudi prizadevali.

Tina Palaić