Panjske končnice

IHS je Kristusov monogram, ki so ga tolmačili na več načinov: kot prve tri črke grške oblike imena IHSUS, kot začetnice zmagoslavnega gesla cesarja Konstantina “v tem znamenju boš zmagal - In Hoc Signo (vinces)” , kot začetnice “Jezus človeštva rešitelj - Iesus Hominum Salvator”. Med slovenskim preprostim prebivalstvom je bil ta monogram zelo priljubljen; menili so, da ima posebno varovalno moč, imenovali so ga “sladko ime Jezusovo”. Levo in desno ob žrelu za izletavanje čebel je deljena letnica 18 94.

Hudič vzame Napoleona. Napisane so izjave upodobljencev : “Dej nazaj Napoljona”, “Nigdar vec nedobiš kojona”, ujeti Napoleon drži v desnici list z napisom “Paris”. Skoraj gotovo gre za posnetek neke zasramovalne ilustracije po odločilni bitki francosko pruske vojne pri Sedanu leta 1870, ko je francoska vojska brezpogojno kapitulirala. Tega leta hudič ni vzel samo tedanjega francoskega cesarja Napoleona III. ampak tudi cesarstvo; Francija je istega leta postala republika. Na končnici razberemo podoben slog kot pri sicer zelo sorodnih delih drugih slikarjev. Gre za delo delavniškega slikarskega sloga, ki ga moremo glede zemljepisno razširjenost takšnih končnic, na letnice na končnicah, ki izpričujejo čas delovanja, glede na slikarsko veščino in motive - najbrž pripisati Korošcu, morda slikarju Petru Markoviču iz Rožeka ali tudi njegovemu učitelju podobarju Ozbiču in še kakšnemu učencu (gl. npr. G. Makarovič, Koroške poslikane čelnice čebelnih panjev, Razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984 /dvojezično/, str. 6).

Končnico je leta 1911 muzeju prodal M. Eržen z Visokega. Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: Bog je sklenil s potopom uničiti vse živo razen Noeta, kateremu je naročil, naj zgradi ladjo in vanjo vzame svojo družino in pare vseh živali; nastal je potop v katerem so pomrla vsa živa bitja razen tistih v ladji (Genesis 6: 5-22, 7). Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Upodobljena sta Peter in Pavel v božji milosti. Zelo priljubljena in čaščena svetnika apostola; predstavljata ustanovitelja krščanske Cerkve; zato sta pogostoma upodobljena v paru. Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla), najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).

Kovača pri delu. Desno spodaj je ohranjen zgornji del napisa, ki ga beremo: “Žiri”.

Pod letnico je monogram G (ali C) E; bržkone začetnici lastnika panja. V inventarni knjigi SEM je motiv imenovan “Babe tepo biriča”. Ta opredelitev ni zelo ustrezna; upodobljena je zgradba, ob robu ležeč moški v civilni obleki, ki ga drži deklica in dve ženski, ki imata v rokah metli. Najbrž gre za upodobitev dogodka iz resničnega življenja; nesreče v reki so bile pogoste in o njih pričajo tudi votivne slike, npr. slika iz leta 1813 v SEM. Mnenje, da gre za tepež biriča se naslanja na pripoved o dogodku v Selcih: tri ženske so si porezale lase in jih prodale. Domači birič je za to zvedel in je v nedeljo pred cerkvijo zasmehovalno razglasil, naj si tiste ženske dobro osole juho, da jim bodo lasje prej zrastli; ženske so ga počakale v lopi pred kovačnico in ga preteple (Gl J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951, str. 186). Vsekakor imajo na končnici naslikane ženski in deklica dolge lase. Končnice s tem motivom naj bi slikal Babjekov Gašper iz Selc v Selški dolini; gl. S. Vurnik, Slovenske panjske končnice, v : Etnolog III, Ljubljana 1929, str. 166 in 171.

Desno spodaj je ohranjen zgornji del letnice 1902 in monograma J.P.
Poklic upodobljencev opredeljujejo naslikani škarje, vatel in likalnik. Fantastična predstavitev šibkosti, lahkosti krojačev. Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. K. Štrekelj, Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923, št. 8618-8637, 8639-8646). Ozadje motiva je zasmehovanje počasnosti in krojaškega stanu.
Leta 1914 je muzej pridobil končnico od župnika Janeza Jelenca v Godoviču.

Značilno trikotniška figura razodeva upodobitev kipa, na baročen način oblečenega v tekstilno obleko - sv. Marije v neki romarski cerkvi. Ker nima enkratnih dodatnih atributov, tu ikonografski tip oziroma eden od številnih božjepotnih krajev s takšno milostno podobo ni natančneje določljiv. Glej še inv. št. 582 in 967. Delo Štajerske delavnice.

Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Čehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15) Delo Štajerske delavnice. Najdeno v Dražgošah.

Pegam in Lambergar in konjenika. Upodobljen je prizor, kot je opisan v pesmi ustnega slovstva. Že pred spopadom je imel Pegam levo in desno ob sebi po enega hudiča, tako da ne bi bilo jasno, katera od treh glav je njegova. Toda Lambergar je odsekal pravo, srednjo glavo. Motiv pesmi - boj z velikanom ali drugače zlobnim nasprotnikom - je sicer mednaroden, toda kot je pri ustnem slovstvu navadno, so v njegovem okviru precej poljubno razumevali različne dogodke in osebe. Dobri vitez je postal Gašper Lamberg z gradu Kamna na Gorenjskem; pesem je prvič omenjena v 17. stoletju, v ta čas sodi tudi omemba ustrezne upodobitve na gradu Kamnu; kajpak je to bila tedaj viteška kultura. Vlogo slabega viteza pa so najbrž pripisali najprej Cehu (Behaim = Pegam) Janu Vitovcu, vojskovodji celjskih grofov, ki se je leta 1458 v bojih za celjsko dediščino vojskoval tudi na Gorenjskem, nato pa najbrž tudi vitezoma Polheimu in Polhamu, s katerima se je Gašper resnično boril na viteških turnirjih. Ko je vsaj v 18. stoletju pesem prišla tudi v kmečko ustno izročilo, v duelantih niso več prepoznavali zgodovinskih oseb. Na panjskih končnicah je bil ta motiv zelo priljubljen (gl. Slovenske ljudske pesmi I, Ljubljana 1970, str. 5-15) . Delo v slogu, značilnem za postbaročno podeželsko obrtno slikarsko veščino.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze: Kristus je v strahu pred prostovoljno lastno žrtvijo šel z učenci na Oljsko goro in goreče molil k Bogu; prikazal se mu je angel in ga krepčal, učenci so medtem spali (Lukov evangelij 22: 39-47; Matejev evangelij 26: 36-49; Markov evangelij 14: 32-45; Janezov evangelij 18: 1-3). Delo Selške delavnice.
Končnica je bila najdena v Praprotnem v Selški dolini.

Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Za določljivost ikonografskega tipa oziroma božje poti prim. komentar pod inv. št. 582. Fragmentiranost slikarije levo in desno kaže, da je končnica obžagana, tako da je ustrezala razmeroma ozkemu panju. Slabo vidna deljena letnica je spodaj levo in desno.

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: Kristus smatra, da so menjalci denarja in prodajalci žrtvenih živali iz božjega templja napravili tržnico in jih v jezi z bičem, priložnostno napravljenim iz vrvi, izžene (Janezov evangelij 2: 14-17; Matejev evangelij 21: 12-13; Lukov evangelij 19: 45-46; Markov evangelij 11: 15-18). Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

V levi marginalni vinjeti je številka meseca III, v desni marginalni vinjeti je letnica 1915, levo spodaj je napis März., desno spodaj je slikarjeva signatura F.(ranc) S. Z.(abavnik).
Muzej je končnico pridobil od Franca Zabavnika iz Šmarce pri Kamniku.

Na zastavi je napis, katerega je morda treba brati: Mi smo dobri. V inv. knjigi SEM je motiv imenovan “Naborniki”, najbrž zaradi napisa vendar so vsi upodobljenci v uniformah, kar izključuje takšno opredelitev. Glede na upodobitve uniform bi v desni skupini morda lahko bili vojaki deželne brambe. Vsekakor je upodobljen konflikt med skupinama; natančnejši pomen še ni ugotovljen.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

Upodobitev baročne scenerije, v kateri so na Veliki petek in Veliko soboto za obletnico časa, ki ga je prebil Jezus v grobu, shranjevali evharistijo. Za verovanje preprostih ljudi je upodobitev vsaj večinoma pomenila pravi Jezusov grob. Zelo priljubljen motiv na slikah na steklo, od koder so ga najbrž prevzeli slikarji končnic. Značilno delo Selške delavnice.

V inv. knjigi upodobljenec ni določneje opredeljen vendar ima v desnici ključ, ki je atribut sv. Petra;
Najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).
Končnico je leta 1911 podaril muzeju Jan. Strupi, Rupa pri Kranju.

Motiv temelji v Svetem pismu nove zaveze: na večerji med svojimi učenci Kristus opredeli kruh kot svoje telo in vino kot svojo kri (Markov evangelij 14: 17-26; Matejev evangelij 26: 20-30; Janezov evangelij 13: 1-30; Lukov evangelij 22: 14-23); krščanska teologija smatra dogodek za utemeljitev najsvetejšega zakramenta, sv. Evharistije.
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je leta 1911 muzeju podaril Fr. Strupi iz Čirčič pri Kranju.

Končnica za dvojni panj. Z upodobitvami so najbrž mišljeni Indijanci: pošasti so sicer fantazijske vendar se zdi, da so upodobljenci in vsaj leva pošast nasledniki De Bryjevih grafik v Zgodovini Floride iz leta 1591, na katerih se domačini borijo z zvermi, aligatorji so upodobljeni kot zmaji itd. Vsekakor gre za evropsko videnje tujih dežel, kakršno je moralo na končnico priti z neko predlogo.
Končnica je bila v čebelnjaku Matije Sušnika v Goričanah pri Medvodah 24.

Abrahamova daritev.
Inv. št. 7110; 14 x 25,5 cm; končnica je bila najdena v okolici Poljan.
Vsebina temelji v Sv. pismu stare zaveze: Bog naroči Abrahamu naj na gori žrtvuje svojega sina Izaka v ognju; ko Abraham že hoče zaklati sina, to grozno naročilo prekine angel s prav tako grozljivim sporočilom, da je šlo samo za preizkus Abrahamove popolne vdanosti Bogu (Genesis 22: 2-12).

Nož v upodobljenčevi desnici je atribut sv. Jerneja; legenda pripoveduje, da so svetnika, ko se je vračal iz Armenije, kjer je bil širil krščanstvo, ujeli domačini. Ker ni hotel počastiti njihovih bogov, so ga z nožem živega odrli; zato je nož svetnikov atribut, palma pa je splošni znak mučeništva.

Osrednji prizor je nejasen, ker manjka pokrov odprtine za zračenje panja ob prevozu na pašo. Levo je hiša, desno mož, sedeč ob mizi. Od slabo ohranjenega napisa na desni preberemo: “LuStig .. gelebet .. geStorben ..”
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Vsebina temelju na Svetem pismu stare zaveze: Bog naroči Abrahamu, naj na gori žrtvuje svojega sina Izaka v ognju; ko Abraham že hoče zaklati sina, to naročilo prekine angel z sporočilom, da je šlo samo za preizkus Abrahamove popolne vdanosti Bogu (Genesis 22:2-12). V inv. knjigi SEM je zapisano zmotno branje letnice 1853.

Svetniška legenda pripoveduje, da je bil Izidor sin kmečkega dninarja; bil je zelo pobožen in ko je ob jutrih hodil v cerkev, je namesto njega oral angel.
Značilno, tudi s peresom naslikano delo Štajerske delavnice iz konca 19. stoletja ali začetka 20. stoletja

Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: množica pozdravlja Kristusov prihod v Jeruzalem( Matejev evangelij 21. 1-11; Markov evangelij 11: 1-10; Janezov evangelij 12: 12-15; Lukov evangelij 19: 29-38).
Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je leta 1911 muzeju daroval Ivan Lampe, lekarnar v Kranju.

Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.
Legenda pripoveduje, da so svetnici ukazali naj žrtvuje aleksandrijskim mestnim božanstvom; ona pa jih je herostratsko prekrižala in kipi so razpadli. Za kazen so jo privezali k srebru in ji s kleščami pulili zobe. Zato so njen atribut klešče z izpuljenim zobom in po nenavadni logiki, ki velja v verovanjih, je postala zelo čaščena zavetnica zoper zobobol. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico podaril leta 1911 nadučitelj Vinko Krek v Trbojah.

Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja, stopili so v hišo, kjer so videli Dete z Marijo, se mu poklonili in mu darovali zlata, kadila in mire (Matejev evangelij 2: 1-11). Upodobitev na končnici kaže ikonografske predstave, ki so nastale v poznem srednjem veku. Posneta je po neki novoveški predlogi vendar je prilagojena podolžnemu formatu končnice in na enem prizorišču združuje dve časovno in prostorsko različni sceni: rojstvo in pohod.
Končnica je bila najdena v Praprotnem v Selški dolini.

Zgornji in spodnji del končnice manjkata. Ni pojasnjeno, kdo je upodobljenec. Desnico drži na prsih kot Napoleon, pod levo pazduho drži koničast klobuk.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

V inv. knjigi SEM je zapisano, da je bila končnica pridobljena od župnika Antona Kocjančiča v Mirni na Dolenjskem.

Par v praznični gorenjski kmečki noši. Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Sv. Miklavž in sv. Florijan. Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Sv. Miklavž je bil škof v Miri: na upodobitvi nosi škofovski ornat in insigniji. Svetniška legenda pravi, da je trem revnim plemkinjam daroval zlatnike za doto: na to spominjajo tri zlata jabolka, ki jih ima na knjigi.
Florijan je vojaško opravljen, na glavi ima čelado, v levici vojaško zastavo, v desnici pa golido, s katero izliva vodo na gorečo hišo; legenda pripoveduje, da je bil svetnik mučeniško utopljeni rimski vojak in da je z eno vedrico vode čudežno pogasil požar v hiši ali celo v vsem mestu. Bil je nadvse priljubljen zaščitnik pred požari vsaj že od konca srednjega veka. Delo Štajerske delavnice.

Najbrž gre za slikarijo čebelarja, ki je na zgornjem delu končnice tudi namestil zračnik, koristen ob prevažanju čebel.
Končnico je muzej pridobil leta 1913 od župnika J. Jelenca, Ledina.

Svetniška legenda pripoveduje, da Janez iz kraja Nepomuka, ki je bil kraljičin spovednik, ni hotel kralju Vaclavu izdati njenih grehov; zato so ga vrgli z mostu in utopili v Vltavi; preden je padel v vodo, se mu je okrog glave prikazal obstret petih zvezd. Prst na svetnikovih ustih kaže na spovedno molčečnost. Levo in desno ob svetniku je deljena letnica. Na Slovenskem zelo priljubljen svetnik kot imenski patron številnih Janezov ter zaščitnik mostov in pred poplavami. Spodnji rob končnice manjka. Delo Štajerske delavnice.
Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu.

Na sicer slabo ohranjeni in nejasni slikariji prepoznamo ključ v desnici levega upodobljenca in meč v levici desnega upodobljenca. Zelo priljubljena in čaščena svetnika apostola; predstavljata ustanovitelja krščanske Cerkve; zato sta pogostoma upodobljena v paru. Pavlov atribut je meč, s katerim naj bi mu odsekali glavo (kot poroča apokrifna knjiga Dela sv. Pavla), najbolj navaden Petrov atribut je ključ ali ključa po besedah, s katerimi ga je nagovoril Jezus: “Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva…” (Matejev evangelij 16: 19).
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Elija se loči od Elizeja. Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: prerok Elija se loči od preroka Elizeja na nebeškem ognjenem vozu; Elizej pobere Elizejev plašč, ki zdrkne z voza in z njim čudežno razdeli vodo v reki Jordan (Druga knjiga kraljev 2: 11-14);
Značilno delo delavniškega slikarskega sloga (z enakimi polbalustri in pogosto okrastim ozadjem), ki ga moremo glede zemljepisno razširjenost takšnih končnic, na letnice na končnicah, ki izpričujejo čas delovanja, glede na slikarsko veščino in motive - najbrž pripisati Korošcu, morda slikarju Petru Markoviču iz Rožeka ali tudi njegovemu učitelju podobarju Ozbiču in še kakšnemu učencu (gl. npr. G. Makarovič, Koroške poslikane čelnice čebelnih panjev, Razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984 /dvojezično/, str. 6).
Končnica je bila najdena na Lokovici nad Libučami.

V inv. knjigi SEM je motiv imenovan Žanjice, kar je malce neustrezno: žanjica je samo ena, leva ženska zlaga ali veže snope, desna ženska reže kruh fantiču, še dva otročiča se mikastita vrh snopja. Značilno delo Slikarja črnih obrisov, takšni obrisi so v slikarstvu na končnicah zelo redki. Znane so z letnicami 1877,1879 in 1894 datirane končnice tega slikarja pod inv. št. 7827, 9223 in 2542; njegova dela so npr. še pod inv. št. 2359, 2517 in 15727.

Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Ali je upodobljena lisica ali morda kakšna druga žival, je seveda odprto vprašanje, na katerega bi lahko z gotovostjo odgovoril le slikar; morebiti pa bo na to vprašanje odgovorila najdba predloge.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Levo je upodobljen čebelnjak, v sredini strelec, desno medved s panjem na rami.
Končnico je prejšnji lastnik skupaj z nekaj drugimi našel nerabljeno na podstrehi hiše “pri Blaževcu” v Selcah v Selški dolini. To pa je hiša št. 19, v kateri sta slikala Marija Pavlič, vulgo Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka in njen oče (Gl. K. Plestenjak - F. Planina, Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja, v: Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949; J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, v:
Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951; G. Makarovič, Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc, v: Loški razgledi IX, Škofja Loka 1962; Isti, Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem, v: Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1962). Na štirih od teh končnic je letnica 1891, ki pomeni tudi smrtno leto slikarke: kajpak gre za njena zadnja dela, ki so po njeni smrti ostala v hiši, oziroma so jih spravili na podstrešje. Te končnice niso samo neposredna ključna pričevanja o osebnem slogu njenih del ampak tudi izjemna pričevanja o izvirni barvni skali oziroma barvnih skladih, ker barvne plasti končnic niso bile izpostavljene soncu in atmosferilijam ampak so ostale nedotaknjene in nespremenjene.