Panjske končnice

Mesec april: nočni čuvaj in pijanec v dežju.
Inv. št. 3052; 14,5 x 31,5 cm; muzej je končnico pridobil od Fr. Zabavnika iz Šmarce pri Kamniku.
V levi marginalni vinjeti je številka meseca IIII, v desni marginalni vinjeti je letnica 1915, desno zgoraj je napis April., desno spodaj je slikarjeva signatura F.(ranc) S. Z.(abavnik).

Legenda pripoveduje, da je svetnica, mati cesarja Konstantina izkopavala na hribu Kalvariji in našla križ, na katerega je bil razpet Kristus; njeni atributi na upodobitvah so zato cesarska oprava, križ in včasih žeblji in kladivo, orodja Kristusovega trpljenja, ki naj bi bila prav tako rezultat njenega arheološkega prizadevanja. Delo Selške delavnice.

Sv. Martin. Svetnik reže svoj plašč, da ga bo pol dal klečečemu beraču. Upodobljen je prizor iz svetniške legende, ki pripoveduje, da se je Martinu, ko je bil vojak, zasmilil berač; nato se je ponoči Martinu prikazal Jezus in mu dejal, da je bilo to dejanje usmiljenja toliko vredno kot bi bilo namenjeno Jezusu samemu.

Delo Selške delavnice.

Spodnji del končnice manjka. Upodobitev arhangela, varuha Hebrejcev, ki postane v krščanski ikonografiji svetnik zmagovalec nad hudičem in tehtalec duš pokojnikov na poslednji sodbi; ta njegova podoba je nastala z zelo poljubnimi tolmačenji in nasloni na številne različne odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Ker slikar živali ni naslikal košatega repa, ki je v preprostih predstavah bistveni del lisice, je morda pri slikanju mislil na volka.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

Končnico je leta 1911 muzeju prodal Matija Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Motiv ni pojasnjen; desni konjenik s samokresom ustreli levega; oblečena sta v nenavadne noše, ki morda predstavljajo panonski tip kožuhov.

Končnico je leta 1911 muzeju prodal Matija Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Levo in desno ob vratovih obeh vaz so številke razprto postavljene letnice 1 7 9 7. Upodobitev arhangela, varuha Hebrejcev, ki postane v krščanski ikonografiji svetnik zmagovalec nad hudičem in tehtalec duš pokojnikov na poslednji sodbi; ta njegova podoba je nastala z zelo poljubnimi tolmačenji in nasloni na številne različne odlomke iz Svetega pisma stare in nove zaveze.

V inventarni knjigi SEM je motiv imenovan “Sv. Rešnje telo”, kar je drugo ime za posvečeno hostijo, kruh, katerega celotna substanca je po krščanskem teološkem nauku spremenjena v celotno substanco Kristusovega telesa, pri čemer ostane nespremenjen samo zunanji videz. Škarjasta repa ptic kažeta na lastovki; ta ptica je v krščanstvu simbol vstajenja, ker so verovali, da zmrznjena prezimi in se oživljena pojavi pomladi.
Muzej je končnico leta 1913 pridobil od F. Gorca v Malem Vidmu pri Št. Lovrencu.

V inventarni knjigi SEM je motiv imenovan “Sv. Rešnje telo”, kar je drugo ime za posvečeno hostijo, kruh, katerega celotna substanca je po krščanskem teološkem nauku spremenjena v celotno substanco Kristusovega telesa, pri čemer ostane nespremenjen samo zunanji videz. Vendar gre pri upodobitvi tudi za monštranco, hranišče s prozorno posodico, v kateri je hostija vidna za vernike.
Končnica je bila najdena v Hudajužni na Gorenjih Novakih.

Glede na pokrajinsko značilni ženski pokrivali, klobuk in avbo, gre najbrž za dvoboj Korošice in Kranjice. Prejkone je pri nastanku upodobitve imela delež tudi kakšna predloga; šaljivi dvoboj jezdecev na petelinih je npr. upodobljen že na angleškem lesorezu iz let 1503/4; gl. A. M. Hind, An Introduction to a History of Woodcut II, Dover Publications 1963, str. 735.
Končnico je prejšnji lastnik skupaj z nekaj drugimi našel nerabljeno na podstrehi hiše “pri Blaževcu” v Selcih v Selški dolini. To pa je hiša št. 19, v kateri sta slikala Marija Pavlič, vulgo Podnartovčeva ali Blaževčeva Micka in njen oče (Gl. K. Plestenjak - F. Planina, Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja, v: Slovenski etnograf II, Ljubljana 1949; J. Dolenc, O ljudskih umetnikih v Selški in Poljanski dolini, v:
Slovenski etnograf III-IV, Ljubljana 1951; G. Makarovič, Panjske končnice ljudske slikarske delavnice iz Selc, v: Loški razgledi IX, Škofja Loka 1962; Isti, Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem, v: Slovenski etnograf XV, Ljubljana 1962). Na štirih od teh končnic je letnica 1891, ki pomeni tudi smrtno leto slikarke: kajpak gre za njena zadnja dela, ki so po njeni smrti ostala v hiši, oziroma so jih spravili na podstrešje. Te končnice niso samo neposredna ključna pričevanja o osebnem slogu njenih del ampak tudi izjemna pričevanja o izvirni barvni skali oziroma barvnih skladih, ker barvne plasti končnic niso bile izpostavljene soncu in atmosferilijam ampak so ostale nedotaknjene in nespremenjene.

V predmetu, ki ga upodobljenec drži v desnici, nedvomno prepoznamo trobento.
Končnica je iz čebelnjaka Franca Lukanca iz Most pri Komendi.

Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnico je muzeju leta 1911 prodal Miha Vehovec iz Voklega.

V srednji višini končnice je desno ob Mariji nekaj reliefnih sledov zadnjih dveh številk deljene letnice; predzadnja številka bi utegnila biti: 9 ali: 0; v prvem primeru bi bili prvi številki letnice: 17, v drugem primeru seveda: 18.
Končnica je bila najdena v Čabračah.

Konkretna upodobitev je najbrž motivno izvirna, vsekakor pa je glede na osebni slog značilno delo delavnice vaškega slikarja in podobarja Gregorja Benedika, rojenega l. 1850 in umrlega 1923. Živel je na Pungertu pri Škofji Loki v bajti, ki je danes podrta. Delal je jaslice (ene so v novi domači hiši na mestu prejšnje bajte, Pungert, h. št. 1) slikal končnice in drugo. Pri delu so mu pomagali hči, sinova Andrej in Janko.

Ena izmed serije upodobitev štirinajstih postaj Kristusovega trpljenja; domnevamo, da gre za idejo imeti na pročelju čebelnjaka kompleten križev pot.

Končnico je leta 1911 muzeju prodal Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827, je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Desno zgoraj so ostanki letnice 1858 ali 1868. Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: pod Mojzesovim vodstvom bežijo Izraelci iz Egipta; pred njimi se odpre Rdeče morje in ko za njimi pride zasledovalna egipčanska vojska, se morje zgrne nadnjo in jo potopi (Exodus 14: 5-29).

Nenavadni kapi in zvezdasta ovratnika spominjata na nekatere like preprostega baročnega gledališča. Pomen upodobitve ni razjasnjen. V inventarni knjigi SEM je oznaka “Pust”, kar je ob glasbeniku, ki mu enako opravljen drug prinaša jedi, dvomljivo ali vsaj netočno. Res pa so opravljenci v podobni noši z zvezdastim ovratnikom in stožčasto kapo upodobljeni v februarskih (pustnih) vinjetah švicarskih koledarjev iz leta 1835 in 1847 (gl. Kalender=Bilder, Schweizerischen Volkskalendern des 19. Jahrhunderts, Schweizerisches Museum für Volkskunde Basel, Ausstellung 1978/79, str. 10). Tipološko značilno delo Selške delavnice.

Vkrcanje na Noetovo barko. Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: Bog je sklenil s potopom uničiti vse živo razen Noeta, kateremu je naročil, naj zgradi ladjo in vanjo vzame svojo družino in pare vseh živali; nastal je potop v katerem so pomrla vsa živa bitja razen tistih v ladji (Genesis 6: 5-22, 7)
Pred vesoljnim potopom so sli v ladjo Noe, vsa njegova družina in živali v parih. Značilno delo delavniškega slikarskega sloga (z enakimi polbalustri in pogosto okrastim ozadjem) ki ga moremo glede zemljepisno razširjenost takšnih končnic, na letnice na končnicah, ki izpričujejo čas delovanja, glede na slikarsko veščino in motive - najbrž pripisati Korošcu, morda slikarju Petru Markoviču iz Rožeka ali tudi njegovemu učitelju podobarju Ozbiču in še kakšnemu učencu (gl. npr. G. Makarovič, Koroške poslikane čelnice čebelnih panjev, Razstavni katalog, Slovenska prosvetna zveza v Celovcu 1984 /dvojezično/, str. 6)..

Končnica je delno preslikana; izvirna letnica 1874 je nad ovcami, letnica preslikave 1920 je ob gorečem grmu zgoraj desno. Motiv je utemeljen v Svetem pismu stare zaveze: Mojzes pase ovce in vidi grm, ki gori in ne zgori; iz ognja ga poklice Bog in mu naroči naj vodi Izraelce iz Egipta v Kanaan (Exodus 3: 1-10)

Končnica je bila najdena na Sv. Heleni nad Črno.
Motiv temelji na Svetem pismu nove zaveze; magi z Vzhoda so šli za zvezdo, ki je napovedovala rojstvo judovskega kralja, stopili so v hišo, kjer so videli Dete z Marijo, se mu poklonili in mu darovali zlata, kadila in mire (Matejev evangelij 2: 1-11). Upodobitev na končnici kaže ikonografske predstave, ki so nastale v poznem srednjem veku.

Po izročilu je končnico poslikal eden od dveh bratov Knebelnov, čebelar. S slikarskega vidika nima končnica nič skupnega s deli Štajerske delavnice in je povsem samouško delo.
Končnica je bila najdena “pri Knebelnu” v Gornjem Gradu.

Številka “2.” sredi končnice kaže, da gre za sličico iz pripovedne serije na več končnicah. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Končnica je bila kupljena leta 1933 od M. Babič v Ljubljani.

Sv. Družina na poti. Upodobitev vračanja sv. Družine s sedemletnim Jezuščkom iz zatočišča v Egiptu.
Končnica je bila najdena v Bodovljah.
Mišljena je pot sv. Marije, sv. Jožefa in dvanajstletnega Jezuščka v tempelj, morda tudi pot iz templja (Lukov evangelij 2: 42, 51); na pot bi sicer kazala le Jožefova palica. Glede na nekatere podobne upodobitve se zdi bolj verjetno, da je mišljena upodobitev vračanja sv. družine s sedemletnim Jezuščkom iz zatočišča v Egiptu. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Končnico je leta 1911 muzeju prodal Matija Eržen z Visokega;
Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.

Ena izmed serije upodobitev štirinajstih postaj Kristusovega trpljenja; domnevamo, da gre za idejo imeti na pročelju čebelnjaka kompleten križev pot.
Gre za značilno delo Štajerske delavnice in na njenih končnicah se vrstijo letnice od 1841 naprej. Številka 4 nad letnico je seveda oznaka postaje; zraven je poznejši napis s svinčnikom: “Stacijon”.

Končnica je iz čebelnjaka Franca Lukanca iz Most pri Komendi.

Tri božjepotne Marije. Spodaj med levo in srednjo figuro so ostanki letnice 1848; branje zadnje številke ni zelo zanesljivo. Gre za tri ikonografske različice upodobitve ene svete osebe, vendar (sodeč po Mariji z Nove Štifte) tudi za tri čudodelne upodobitve na treh konkretnih romarskih krajih; združitev na eni slikariji odpira redko dokumentiran pogled v značilnost preproste religioznosti. Zgolj iz slikarije lahko z gotovostjo določimo (glede na upodobitev v zvezdi) Marijo iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu; leva upodobitev bi lahko pomenila upodobitev v župni cerkvi v Kranju ali na Dobrovi pri Ljubljani ali kje drugje; osrednjo Marijo pa bi lahko pripisali zelo številnih romarskim Marijinim cerkvam. Delo v slikarski obrtni tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Nad žrelom za izletavanje čebel je napis: “Sv. Boštjan”. V gajici zapisana črka š omogoča datacijo v drugo polovico 19. stoletja ali v začetek 20. stoletja. Svetniška legenda pripoveduje, da se poveljnik pretorijanske garde Boštjan ni hotel odreci krščanstva in da ga je zato cesar Dioklecijan velel usmrtiti s pušicami.
Svetnik je bil zaščitnik zoper kugo zato, ker so menili, da se kuga širi kot puščice.
Končnica je iz čebelnjaka Franca Lukanca iz Most pri Komendi.

Upodobitev srednjeveške legende: ikonografska varianta v kateri krona Marijo sv. Trojica; sv. Duh v podobi goloba ni izrezljan ampak samo naslikan. Redek primer reliefne končnice.
Muzej je končnico pridobil leta 1911 od Anteja Gabra iz Škofje Loke.

V evangelijih je sv. Jožef omenjen kot Jezusov krušni oče; na upodobitvi drži Jezuščka na desnici, v levici pa ima razcvetelo palico po pripovedi iz apokrifnega spisa, po kateri je veliki duhovnik razglasil, da bo lastnik palice, ki se bo na oltarju čudežno razcvetela, postal Marijin zaročenec.
Najdeno na Lokovici nad Libučami.

Motiv sodi v skupino upodobitev, ki zasmehujejo krojače in čevljarje; na končnicah so bile te slikarije razširjene zlasti zaradi podcenjujočega odnosa do teh poklicev, ki sta bila v kmečkem okolju proletarska; ta odnos se je izražal tudi v ustnem pesništvu (gl. npr. Strekelj 1908-1923/Zv. 4, št. 8618-8637, 8639-8646).

Končnico je leta 1911 muzeju prodal M. Eržen z Visokega; Matija Eržen, rojen leta 1827 je živel na Visokem v leseni hiši št. 57. Bil je domač urar, popravljalec in izdelovalec ur, tudi tistih z lesenim mehanizmom, za katere je računal sedem dvajsetič. Ure je prodajal na sejmih. Njegov sin Matevž, rojen leta 1860, je po očetovi smrti leta 1896 prevzel domačijo (A. Roos, Star čebelarski rod, v: Slovenski čebelar XLI, št. 1, Ljubljana 1938, str. 8,9); torej je bil prodajalec končnic sin čebelar Matevž in ne Matija, kot je nekajkrat navedeno v inv. knjigah Kranjskega deželnega muzeja.
Motiv je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: Kristus pove farizejem in pismoukom, ki godrnjajo nad njim, ker poučuje tudi cestninarje in grešnike, priliko o izgubljeni ovci, prispodobi spokorjenega grešnika: ko človek najde takšno ovco, in z njo pride domov, sklice prijatelje in sosede in se veseli z njimi bolj kot nad tropom ovc, ki se ni izgubil (Lukov evangelij 15: 1-7; Matejev evangelij 18: 12-13). V inventarni knjigi SEM je motiv označen kot “Vrnitev izgubljenega sina”, vendar gre za pomoto zaradi podobnega prizora in slabe ohranjenosti slikarije: levo je trop ovc in ne svinj, ki sodijo k motivu izgubljenega sina, srednji upodobljenec ima v naročju jagnje, od katerega je jasno ohranjeno uho levo ob upodobljenčevih ustih. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Muzeju je končnico prodal A. Černevšek iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Značilno delo obrtniške slikarske tradicije delavnice Leopolda Layerja iz Kranja, ki je bilo najbrž naslikano v drugi tretjini 19. stoletja; geste upodobljencev so podobne gestam na upodobitvi istega motiva na podobici rožnovenske bratovščine iz Kranja.

Najbrž gre za upodobitev prizora ob večernem zvonjenju; fantič kaže na cerkvico z dvema zvonikoma. Delo Selške delavnice.

Značilno trikotniška figura razodeva upodobitev kipa, na baročen način oblečenega v tekstilno obleko - sv. Marije v neki romarski cerkvi. Ker nima enkratnih dodatnih atributov, tu ikonografski tip oziroma eden od številnih božjepotnih krajev s takšno milostno podobo ni natančneje določljiv. Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.

Skoraj gotovo je končnica izdelek Štajerske delavnice, katere datirane končnice zajemajo obdobje med letoma 1841 in 1910 (gl. G. Makarovič, Panjske končnice Štajerske ljudske slikarske delavnice, v: Slovenski etnograf XVI-XVII, Ljubljana 1964, str. 188). Letnica je reliefno ohranjena pod angelom: prve tri številke so 186, ostanek zadnje številke ni jasen. Prizor je utemeljen v Svetem pismu nove zaveze: arhangel Gabrijel sporoči Mariji, da bo spočela od sv. Duha in rodila sina, ki naj mu da ime Jezus (Lukov evangelij 1: 26-33).
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.

Po legendi je svetnik bil duhovnik in pozneje ternijski škof; ozdravil je božjastne otroke, zato sta njegova atributa duhovniška ali škofovska oprava in ob njem ležeči božjastnik.
Delo v slikarski obrtniški tradiciji delavnice Leopolda Layerja v Kranju.
Muzeju je končnico leta 1911 prodala Marija Remic iz Sidraža.

Upodobitev izraža mizoginsko mnenje, da bi ženske ne mogle imeti tako ostrega jezika, kot ga imajo, če jim ga ne bi nabrusil sam hudič. V slikarstvo na končnicah je prišel motiv po neki, najbrž grafični predlogi (gl. S. Metken, Zungenschleifen, v: Bunte Bilder am Bienenhaus, Malereien aus Slowenien, Bayerisches Nationalmuseum München 1991, str. 81-84); končnice so nato preprostim slikarjem same rabile kot predloge.

Ostanki slikarije pričajo o upodobitvi ležečega bolnika; od slabo, samo reliefno ohranjenih ostankov deljene letnice v tretjinski višini končnice skrajno levo in desno pa s precejšnjo zanesljivostjo razberemo zadnji številki: 81, torej gre za letnico: 18 81. Po legendi je svetnik bil duhovnik in pozneje ternijski škof; ozdravil je božjastne otroke, zato sta njegova atributa duhovniška ali škofovska oprava in ob njem ležeči božjastnik.
Končnica je bila v čebelnjaku Helene Oberwalder, Domžale, Industrijska 20.